Napredno iskanje
| deu | eng |
 
  Kapital Life DFS Zlati Kapital Navtika Kapital Golf Mariborčan




 
 
 IZVRŠILNI POSTOPEK: Teze novega izvršilnega postopka 


IZVRŠILNI POSTOPEK: Teze novega izvršilnega postopka

Na podlagi kritik obstoječega sistema izvršilnega postopka in projekta zmanjšanja sodnih zaostankov na področju izvršbe je Ministrstvo za pravosodje pripravilo teze novega izvršilnega postopka.

 V zadnjem času je prišlo do mnogih sprememb in dopolnitev Zakona o izvršbi in zavarovanju, saj so bile sprejete kar tri novele (ZIZ-C, ZIZD in ZIZ-E). Največjo spremembo vsekakor prinaša zadnja Novela ZIZ-E, ki pa se sploh še ni začela uporabljati, saj je vezana na uveljavitev podzakonskega predpisa. V podzakonskem predpisu, ki naj bi pričel veljati najkasneje do konca novembra 2007, bodo (med drugim) predpisani obrazci predlogov za izvršbo in podrobneje opredeljen postopek vlaganja izvršilnih predlogov (tudi) po elektronski poti na sodišč e. Očitno pa mnoge spremembe ZIZ v zadnjem času ustvarjajo prej obraten učinek, kot je bil namen pripravljavcev sprememb - hitrejša in učinkovitejša izvršba in izboljšan položaj upnika. Sodišča se še vedno srečujejo z zaostanki, mnoge spremembe ZIZ pa zaostanke prej poveč ujejo, kot zmanjšujejo. Vsi vzroki za zaostanke in po mnogih ocenah neučinkovito in počasno izvršbo na sodiščih sicer niso v zakonu, vendar se je zakonodajalec očitno odločil, da v prihodnje vendarle koreniteje poseže v Zakon o izvršbi in zavarovanju. V ta namen je bil pred kratkim posvet o tezah novega izvršilnega postopka.

TEZE

Splošno o poteku izvršilnega postopka. Po sedanji ureditvi se tako izvršilni postopek na podlagi izvršilnega naslova kot na podlagi verodostojne listine začne s fazo dovolitve izvršbe, ki jo lahko v celoti vodijo strokovni sodelavci in sodni referenti. Upnik v predlogu za izvrš bo predlaga toliko sredstev za izvršbo, kot meni, da je potrebno za poplačilo njegove terjatve. Nadaljnji predlog se šteje kot predlog za dodatno sredstvo izvršbe, dolžnik ima pri tem pravico do ugovora le zoper to dodatno sredstvo izvršbe. V predlogu za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova mora upnik navesti vse zahtevane in potrebne podatke za opravo izvršbe, v predlogu za izvrš bo na podlagi verodostojne listine pa mora navesti le tiste, ki jih zakon izrecno zahteva, ostale podatke nato po pravnomočnosti sklepa o izvršbi pridobi sodišče samo po uradni dolžnosti. Dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi, ki je lahko materialne ali formalne narave, mora biti obrazložen in utemeljen. O utemeljenosti ugovora odloča izvršilno sodišče, ki je izdalo sklep o izvrš bi. O utemeljenem ugovoru v izvrš ilnem postopku na podlagi izvršilnega naslova odloča izvršilno sodišč e, ki je izdalo sklep o izvršbi, v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine pa se po razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo in določilo izvršitelja, postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Izhajajoč iz pripomb in kritik opisanega obstoječega sistema izvršilnega postopka bodo v nadaljevanju predstavljene ideje za njegovo spremembo.

Odprava izvršbe na podlagi verodostojne listine. Ohranitev dvojnega izvršilnega postopka, t.j. izvršbe na podlagi izvrš ilnega naslova in izvršbe na podlagi verodostojne listine, bi pomenila, da bi bilo treba pri izvršbi na podlagi verodostojne listine zaradi narave le-te ohraniti fazo dovolitve izvršbe, katero bi bilo pri izvršbi na podlagi izvršilnega naslova zaradi pospešitve postopka (dovolitev izvršbe pomeni namreč samo podvajanje opravil - odločanja sodišča) smiselno ukiniti. Ker se ob ohranitvi dvojnosti sistema postavlja vprašanje utemeljenosti različne ureditve v bistvu enakega izvršilnega postopka, se kot alternativna možnost predlaga, da bi se izterjava denarnih terjatev na podlagi verodostojne listine prenesla v postopek izdaje plačilnega naloga. To pomeni, da bi se v izvršilnem postopku izvrš ba vodila le na podlagi izvršilnega naslova (kar bi bilo primerljivo z ostalimi evropskimi ureditvami), saj bi upnik v primeru, če bi razpolagal z verodostojno listino, pridobil izvršilni naslov izven izvršilnega postopka, t.j. v pravdnem postopku. Prednost predlagane ureditve je v tem, da posebni pravdni postopek za izdajo plačilnega naloga že obstaja, plačilni nalog izda strokovni sodelavec brez naroka, ugovor mora biti obrazložen. Tako bi bilo treba ta postopek le smiselno prilagoditi (po noveli ZIZ-E) informatizirani izvršbi na podlagi verodostojne listine (vlaganje tožbe na obrazcu brez predlož itve listin, avtomatizirana obdelava tožb in izdaja nalogov itd.), vključno s centralizacijo oziroma izključ no krajevno pristojnostjo, ki je za postopke izvršbe na podlagi verodostojne listine predvidena z novelo ZIZ-E na Okrajnem sodišču v Ljubljani (Centralni oddelek za verodostojnosti listino - CoVL). Sprememba obstoječega postopka za izdajo plačilnega naloga bi bila v primeru ugovora zoper plačilni nalog le ukinitev avtomatične obravnave tožbe v pravdnem postopku, ki bi jo nadomestila upnikova odločitev za pravdni postopek, s čimer bi se zmanjšalo število pravdnih postopkov. Z ukinitvijo izvršbe na podlagi verodostojne listine in pridobitvijo izvršilnega naslova v posebnem pravdnem postopku za izdajo plačilnega naloga bi bilo mogoče v celoti ukiniti fazo dovolitve izvršbe, s čimer bi se gotovo pospešil izvršilni postopek. Izvršba bi se vodila na podlagi izvršilnega naslova, opremljenega z izvršilno klavzulo, ki bi jo na izvršilni naslov dal organ, ki je izvršilni naslov izdal. Izvršilna klavzula bi tako nadomestila sklep o izvršbi. Tako bi upnik pri premičninski izvrš bi z izvršilnim naslovom, opremljenim z izvršilno klavzulo, šel k izvrš itelju, s sedežem na območju okrožnega sodišča, kjer ima dolžnik prebivališče, ki bi samostojno opravil premičninsko izvršbo. Izvršilno sodišče bi v postopku premičninske izvršbe odločalo le o formalnih ugovorih, o ugovorih oziroma pritožbah nad zakonitostjo poteka postopka, stroških izvršitelja itd. ter o edinem materialnem ugovoru, t.j. ugovoru dolžnika, da je obveznost do upnika plačal, če bi to lahko dokazal z listino. Vse ostale materialne ugovore bi dolžnik moral uveljavljati s tožbo v pravdnem postopku. V primeru, da bi dolžnik takšne ugovore, ki bi jih moral s tožbo uveljavljati v pravdnem postopku, vložil v izvršilnem postopku, bi izvršilno sodišče nedovoljen ugovor s sklepom zavrglo. Tudi ugovor tretjega, ki je po svoji naravi ugovora materialne narave, in nasprotna izvršba bi se lahko uveljavljala le s tožbo v pravdnem postopku. Vsi omenjeni pravdni postopki ne bi prekinili izvrš be, razen proti plačilu varščine. Pri izvršbi na denarno terjatev dolžnika bi upnik na podlagi izvršilnega naslova, opremljenega z izvršilno klavzulo, pri izvršilnem sodišču vložil predlog za izdajo sklepa o rubežu in prenosu terjatve. Pri izvršbi na nepremičnine bi upnik, prav tako kot zgoraj, izvršilnemu sodišču na podlagi izvršilnega naslova, opremljenega z izvršilno klavzulo, predlagal izdajo sklepa, s katerim bi sodišče odredilo prodajo in v zemljiški knjigi zaznamovalo začetek izvršilnega postopka. Postopek nepremičninske izvršbe bi se poenostavil, kar bo predstavljeno v nadaljevanju pod točko 3.1. Pri izvršbi na izročitev in dobavo premičnin ali izpraznitev in izročitev nepremičnin bi izvršbo, tako kot sedaj, opravljal izvršitelj na podlagi izvršilnega naslova, opremljenega z izvršilno klavzulo, ki mu ga bi predložil upnik. Izvršitelj bi premičnino/nepremičnino odvzel in jo izročil upniku. Glede ugovorov bi pri vseh izvršilnih sredstvih veljala enaka ureditev, kot je predlagana pri premičninski izvršbi. Ob tem se postavlja vprašanje, ali bi vsako sredstvo izvršbe predstavljalo samostojen izvršilni postopek. Izvršilni postopek bi v celoti vodili strokovni sodelavci oziroma sodniški pomočniki.

Ohranitev izvršbe na podlagi verodostojne listine. Če bi ohranili obstoječi model izvršilnega postopka z obema podlagama izvršbe, in torej tudi fazo dovolitve izvršbe, bi bilo treba izvršilni postopek čim bolj “očistiti” odločanja o vprašanjih, ki po svoji naravi sodijo v pravdni postopek. Tako bi bilo treba na prvem mestu spremeniti inštitut ugovora. Prva možnost bi bila, da bi izvršilno sodišče odločalo le o formalnih ugovorih ter o edinem materialnem ugovoru dolžnika, t.j., da je obveznost do upnika plačal, če bi to lahko dokazal z listino. Vse ostale materialne ugovore bi moral dolžnik uveljavljati s tožbo v pravdnem postopku. V primeru, da bi dolžnik takšne ugovore, ki bi jih moral s tožbo uveljavljati v pravdnem postopku, vložil v izvršilnem postopku, bi izvršilno sodišče nedovoljeni ugovor s sklepom zavrglo. Tudi ugovor tretjega, ki je po svoji naravi ugovora materialne narave, in nasprotna izvršba bi se lahko uveljavljala le s tožbo v pravdnem postopku. Vsi omenjeni pravdni postopki ne bi prekinili izvršbe, razen proti plačilu varščine. Druga možnost pa bi bila, izhajajoč iz tega, da po obstoječem postopku ugotavljanje utemeljenosti ugovora v izvršilnem postopku pravzaprav pomeni pravdni postopek in s tem pomemben razlog za zastoje v izvršbi, da se pri izvršbi na podlagi verodostojne listine odpravi ugotavljanje utemeljenosti ugovora. Sodišče bi že na podlagi ugovora, ne glede na to, ali je utemeljen ali ne, razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, ter nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Upniku ne bi bilo več treba izbrati izvršitelja že ob vložitvi predloga za izvršbo, saj ga sodišča ne bi več določila s sklepom, temveč bi upnik s sklepom o dovolitvi izvršbe sam šel k izvršitelju, s sedežem na območju okrožnega sodišča, kjer ima dolžnik prebivališče, ki bi samostojno opravil premičninsko izvrš bo. Ob tem se postavlja vprašanje, ali bi vsako sredstvo izvršbe predstavljalo samostojen izvršilni postopek. Izvršilni postopek bi v celoti vodili strokovni sodelavci oziroma sodniški pomočniki. Upnik bi moral prodajo stvari predlagati vedno skupaj z zahtevo za rubež in cenitev.

Posamezni inštituti izvršilnega postopka

Predlagane spremembe posameznih inštitutov izvršilnega postopka, ki bodo predstavljene v nadaljevanju, je mogoče uporabiti ne glede na to, ali odpravimo izvršbo na podlagi verodostojne listine in s tem fazo dovolitve izvršbe oziroma izdajo sklepa o izvršbi.

Odlog izvršbe. Ker so analize izvršilnih postopkov pokazale, da so predlogi za odlog izvršbe eden od resnih razlogov za dolgotrajne izvršilne postopke, se predlaga, da upnik oziroma dolžnik ne bi imel več pravice predlagati odloga izvršbe. Edina izjema od tega bi bila enkratna možnost upnika oziroma dolžnika, da z dolžnikom oziroma upnikom sklene dogovor oziroma načrt o plačilu dolga z določenim rokom njegove realizacije. Dogovor oziroma načrt bi lahko sklenila sama ali s pomočjo izvršitelja. Dogovor oziroma načrt bi upnik in dolžnik poslala pristojnemu sodišču oziroma izvršitelju, ki opravlja konkretno izvršbo. V času realizacije, ki bi bila z zakonom omejena na maksimalno dovoljeni čas, bi bila izvršba odložena, vendar o tem sodišče ne bi izdalo posebnega sklepa, saj bi bil odlog posledica dogovora med upnikom in dolžnikom. Sankcija za dolžnikovo nerealizacijo dogovorjenega načrta bi bila vpis takšnega dolžnika na seznam dolžnikov.

Dolžnikovo plačilo terjatve. Če bi dolžnik tekom izvršbe prostovoljno delno ali v celoti plačal znesek upnikove terjatve, bi moral sam poskrbeti za to, da bi pristojni organi, ki opravljajo izvršbo, izvedeli za nastalo dejstvo plačila in ga upoštevali pri izvršbi. Dolžnik bi zato moral predlog za t.i. utesnitev oziroma ustavitev postopka nasloviti na upnika, ki bi resničnost dolžnikovega delnega ali celotnega plačila potrdil. S tako potrjenim predlogom bi nato dolžnik o delnem ali celotnem plačilu sam obvestil dolžnikovega dolžnika oziroma druge organe, ki opravljajo izvršbo (t.j. sodišče, izvršitelja). Če se upnik s predlogom dolžnika za utesnitev ali ustavitev postopka ne bi strinjal in bi zavrnil njegovo potrditev, bi lahko dolžnik takšen predlog za utesnitev ali ustavitev postopka, če bi razpolagal z listinskim dokazilom o plačilu, vložil pri izvršilnem sodišču kot ugovor po izteku roka. O izdanem sklepu o utesnitvi ali ustavitvi postopka bi nato obvestil dolžnikovega dolžnika oziroma druge organe, ki opravljajo izvršbo in ki bi morali to upoštevati pri izvršbi. Če dolžnik z listinskim dokazilom o plačilu ne bi razpolagal, bi moral v pravdnem postopku vložiti ugotovitveno tožbo, s katero bi pridobil ugotovitveno sodbo o delnem ali celotnem plačilu, o kateri bi obvestil dolžnikovega dolžnika oziroma druge organe, ki opravljajo izvršbo in ki bi morali to upoštevati pri izvršbi.

Seznam dolžnikov premoženja in inštituti za učinkovitejšo izvršbo ter krepitev plačilne discipline. Sedanji inštitut seznama dolžnikovega premoženja, ki v praksi nikakor ni zaživel, bi se dopolnil oziroma spremenil tako, da bi centralno sodišč e za verodostojne listine v Ljubljani - CoVL vodilo centralni seznam premoženja dolžnikov, v katerega bi lahko vpogledali izvršitelji, sodišča, tožilci. Dolžnik bi informacije o svojem premoženju na predlog upnika moral predložiti sodišču in upniku, sodišče bi seznam posredovalo na CoVL. Pri CoVL bi se vzpostavil centralni seznam dolžnikov, v katerega bi se po odredbi sodišča pod zakonsko določenimi pogoji vpisovali dolžniki. Pogoj za vpis na seznam bi bil npr., če dolžnik ne poda seznama svojega premoženja, če kljub podanemu seznamu premoženja s svojim obstoječim premoženjem ni sposoben popolnoma poplačati upnika itd. Dolžnik bi lahko ugovarjal vpisu na seznam dolžnikov, vendar ta ugovor ne bi zadržal izvršitve, mogoč a pa bi bila začasna odložitev vpisa. Dolžnik bi bil na seznamu vpisan zakonsko določeno obdobje, razen če bi v tem času dokazal, da je v celoti poplačal upnike. Namen seznama je povečati učinkovitost izvrš be in izboljšati finančno disciplino državljanov, hkrati pa bi se s seznamom preprečevalo nastajanje novih dolgov, ker bi bilo dolžnikom s seznama, pod pogojem, da bi se poslovni subjekti seznama tudi posluž evali, prezadolževanje (npr. kupovanje na kredit) praktično onemogoč eno. Za uresničitev teh namenov bi imeli vsi, ki bi izkazali določ en pravni interes, pravico do vpogleda v seznam.

Posamezna sredstva izvršbe

Izvršba na nepremičnine. Bistvo predlaganih sprememb je v poenostavitvi in s tem pospešitvi postopka kakor tudi v pogojih za njeno predlaganje. Glede na to, da je oprava izvršbe na nepremičnine najzahtevnejš a in zato tudi najbolj dolgotrajna med vsemi sredstvi izvršbe, se predlaga, da bi upnik lahko predlagal izvršbo na nepremičnine le za denarne terjatve, če bi znesek terjatve presegal npr. 2.000-2.500 evrov. To ne bi veljalo, če bi bil vložen predlog za izterjavo denarne terjatve, zavarovane s hipoteko v zemljiški knjigi, ali če bi iz informacije o dolžnikovem premoženju izhajalo, da nima drugega premoženja, ki bi ga bilo mogoče zarubiti, oziroma bi bilo razvidno, da je bila izvršba z drugimi sredstvi izvršbe neuspešna. Če bi se odločili, da ni vsako sredstvo samostojen izvršilni postopek, bi se nepremičninska izvrš ba vodila ločeno od izvršbe na ostala sredstva oziroma predmete izvršbe. Vprašanje je le, ali bi se nepremič ninska izvršba predlagala v samostojnem postopku, ločeno od ostalih predlaganih sredstev izvršbe, ali bi se ločila od ostalih, skupaj predlaganih sredstev izvršbe, po pravnomočnosti sklepa o dovolitvi izvršbe. Glede poenostavitve oziroma pospešitve izvršbe na nepremičnine pa se predlaga več rešitev. Nepremič ninske izvršbe ne bi vodila vsa okrajna sodišča kot do sedaj, ampak le nekaj okrajnih sodišč, ki bi bila za to posebej specializirana. Vrednost nepremičnine bi se lahko določila tudi brez postavitve cenilca, in sicer na podlagi predloga strank, ki bi že razpolagale s cenitvijo sodnega cenilca oziroma bi bila nepremičnina že ocenjena v kakšnem drugem postopku, pa od takrat ni minilo več kot npr. eno leto. Sodišče bi lahko postopek izvršbe ustavilo tudi po uradni dolžnosti (in ne le na predlog strank), če bi pravice, ki imajo po rangu prednost pred upnikom, ki je predlagal izvršbo, presegale ugotovljeno tržno vrednost nepremičnine. Pri posameznih prodajnih narokih bi se znižale spodnje vrednosti prodajne cene, in sicer bi lahko bila nepremičnina na prvem prodajnem naroku prodana za najmanj 7/10 ugotovljene vrednosti, na drugem prodajnem naroku za najmanj 5/10 ugotovljene vrednosti, na tretjem pa najmanj 3/10 ugotovljene vrednosti nepremičnine. Skrajšal bi se rok, v katerem upnik lahko predlaga novo - tretjo prodajo, s šestih na tri mesece. Črtala bi se določba o končani dražbi po desetih minutah neposredno po tem, ko je dana najugodnejša ponudba. Sodišče bi izdalo le sklep o domiku, ne pa posebej še sklepa o izročitvi. Slednjega bi po pravnomoč nosti sklepa o domiku in plačila kupnine nadomestila odredba za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Sklep o razdelitvi kupnine bi bil izdan že na samem razdelitvenem naroku, to pa zahteva, da bi bilo treba prijaviti terjatve najkasneje do določenega roka pred razdelitvenim narokom. Predvideti bi bilo treba tudi posledice nepravočasne prijave (npr. izguba vrstnega reda, dokazovanje upravičenih razlogov za zamudo itd.). Dolžnikova pravica stanovati v prodani družinski hiši ali prodanem stanovanju kot najemnik bi se skrajšala s treh let na šest mesecev. Vnesla bi se določba, na podlagi katere bi bili vsi dogovori med ponudniki v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, na kar bi bili udeleženci na dražbi in v razglasu tudi opozorjeni. Če bi sodišče tak dogovor z gotovostjo ugotovilo, potem osebi ne bi dovolilo, da pristopi k dražbi. Nepremič nine, ki niso vpisane v zemljiš ki knjigi, še vedno predstavljajo velik problem, predvsem v smislu vrstnega reda pri poplačilu upniku, ker sodišče ne razpolaga s podatki o morebitnih zastavnih pravicah, kakor tudi v smislu, kako omogočiti npr. možnost predhodne odredbe s predznambo zastavne pravice na taki nepremičnini ter možnost začasne odredbe s prepovedjo, da dolžnik ne sme odtujiti ali obremeniti take nepremičnine. Morebitna rešitev tega vprašanja bi bila v vodenju posebnega seznama sklepov o dovolitvi izvršbe, hipotek, predhodnih odredb s predznambo zastavne pravice in začasnih odredb, s prepovedjo odtujitve ali obremenitve, s čimer bi se zagotovila tudi večja pravna varnost pri prometu z nepremičninami, ki niso vpisane v zemljiški knjigi.

Pravna sredstva. Sodišče, ki je izdalo sklep, bi ga lahko na podlagi pritožbe razveljavilo in ponovno odločilo, če bi menilo, da je pritožba utemeljena. Zoper ta sklep bi bila dopustna pritožba. Če bi menilo, da pritožba ni utemeljena, bi pritožbo poslalo brez sklepa v reševanje pristojnemu višjemu sodišču. Pristojno višje sodišče bi moralo o pritožbi odločiti dokončno. Število pritožb (s katerimi dolžniki poskušajo večinoma zgolj zavlačevati izvršilni postopek) se bi poskusilo omejiti z zvišanjem takse za pritožbo.

Izvršitelji. Ker je tako v primeru odprave izvršbe na podlagi verodostojne listine kot v primeru ohranitve faze dovolitve izvršbe predlagano, da upnik z izvršilnim naslovom, opremljenim z izvršilno klavzulo (primer pod 1.1.), oziroma s sklepom o dovolitvi izvršbe (primer pod 1.2.) odide k izvršitelju, ki bi samostojno opravil premičninsko izvršbo, bi bilo treba izvršiteljem določiti njihovo krajevno pristojnost. Upnik bi tako lahko šel samo k izvršitelju s sedežem na območ ju okrožnega sodišča, kjer ima dolžnik prebivališče, kar pomeni, da ne bi imel več možnosti izbire izvrš itelja. S tem bi tudi v primeru izvrš be večjega števila upnikov zoper istega dolžnika bil zagotovljen vrstni red poplačila glede na vrstni red opravljenih rubežev. Izvršitelji bi se zaradi boljše organizacije dela in večje učinkovitosti lahko združevali v družbe. Vročanje. Glede vročanja pri izvršbi na podlagi izvršilnega naslova bi v ZIZ uredili, da bi bil naslov, ki je naveden v izvršilnem naslovu, naslov, na katerega bi se vročala pisanja v izvršilnem postopku (predlog za dovolitev izvršbe, če ga ohranimo, oziroma drugi sklepi in pisanja). Če vročevalec na tem naslovu dolžnika ne bi našel, ali mu ne bi mogel vročiti, bi nastopila fikcija. Izjema od tega bi bila, če mu že sodba ni bila vročena na naslov iz izvršilnega naslova, ampak na drugega. V tem primeru bi se tudi pisanja v izvršilnem postopku vročila na ta naslov. S to ureditvijo bi odstopali od ureditve v ZPP, da se vroča na naslovu stanovanja. Različna ureditev izhaja iz tega, da imamo v izvršilnem postopku že pravnomočen izvršilni naslov, ki je bil dolžniku vročen na tem naslovu, zato se mora dolžnik zavedati dolžnosti izpolnitve obveznosti, sicer nosi celotne posledice izvršilnega postopka, torej tudi posledico fikcije vročitve.

Razmerje med ZPP in ZIZ. Nekatera sodišča so mnenja, da je zaradi narave izvršilnega postopka, subsidiarna uporaba določb ZPP v izvršilnih postopkih neustrezna, zato se predlaga, da se v ZIZ samostojno uredi poseben postopek in s tem odpravi povezava na ZPP.


Izvršilni postopek bi v celoti vodili strokovni sodelavci oziroma sodniš ki pomočniki.

 
Četrtek, 24. April 2014
Obiskovalec

SreČetPet

8/19°

11/19°

10/18°

Napovednik nove številke

Aktualna anketa
Izdelava spletnih strani: Oblikovanje.com, 2005. Vse pravice pridržane.