Napredno iskanje
| deu | eng |
 
  Kapital Life DFS Zlati Kapital Navtika Kapital Golf Mariborčan



 
 
 ETIKA V SLOVENSKEMGOLFU: Pogled skozi moje oči ... 


ETIKA V SLOVENSKEMGOLFU: Pogled skozi moje oči ...

... življenje zvezka največrat ni najbolj vznemirljivo. No, seveda je vse skupaj odvisno tudi od tega, za kakšen zvezek pravzaprav gre. Na igrišču za golf pravzaprav o kakšni monotoniji ne morem govoriti. Posebej, zdajle, v zimskem času, ko je odprtih bolj malo igrišč, moje življenje ni najbolj enostavno. Predvsem pa ne najbolj mirno.

Dnevi so kratki, kar seveda pomeni, da je na voljo relativno malo štartnih časov. Ljudi, ki bi si želeli igrati, pa je seveda vedno preveč. Ponavadi opažam v glavnem golfiste z bolj rahlimi živci, ki bolj kot mene seveda zmerjajo receptorko, s katero sicer zelo dobro sodelujeva: “Pa kako ni prostora? Mislim, tule ne bom uporabljal kakšnega konkretnega izraza, toda zdi se mi, da vaše podstrešje ni najbolje prekrvavljeno. Res ne morem reči kaj drugega, ko vidim, kaj je tule zapisano?! Očitno je, da je še prostor. In to ne za en flajt, temveč za avtobus!”

Sam se v takšnih primerih seveda ne vmešavam, moja sodelavka pa, se mi zdi, se ponavlja kot papiga: “Gospod, tule je res prostor, samo kolikokrat naj vam povem, da ne boste odigrali niti devet lukenj, če boste začeli igrati tako pozno. Že na četrti luknji vas bo namreč ujela popolna tema!”

Toda zdi se, da se tako gorečih igralcev njene besede ponavadi ne primejo preveč. No, če sem pošten, so takšni, ki uvidijo, da lahko v litrsko steklenico spraviš le liter tekočine, dandanes bolj redki. Veliko več ljudi se v takšnih primerih zateče k drugačnemu besednjaku. Najbolj pogost stavek, ki ga potem slišim v nadaljevanju, se ponavadi začne z besedami: “Pa ti mogoče veš, kdo sem jaz? Mislim, res. Očitno ne veš, s kom se ravnokar pogovarjaš ...?”

Skratka, debata gor ali dol, na koncu se vedno izkaže, da ima prav moja sodelavka. Nenazadnje me odlično pozna in dobro ve, koliko imen lahko prebavim brez večjih težav v določenem času. In če smo že pri času, se mi zdi prav, da se na tem mestu dotaknem še svojega bratranca, ki v življenju nima takšne sreče kot jaz, saj večino časa ne preživi tako kot jaz, v varnem zavetju recepcije, temveč v precej manj udobni štartni hišici ob prvem udarjališču. Ja, tale jih šele vidi! Seveda, saj se z njim ne ukvarja prijazna receptorka, temveč po njem šarijo kar golfisti sami. No, pa to ni najhujše, kar se mu dogaja. Gospod Štartni, kot je ime mojemu sorodniku, je namreč zelo zvest strogim delovnim načelom. Vodja igrišča mu je namreč zabičal, da mora voditi natančno evidenco o tem, kdaj se je posamezni igralec odpravil na igrišče, in predvsem, v kakšni družbi. Toda ne boste verjeli, kako zapostavljen se počuti. Ne vem, ne vem, tudi na tem mestu se ljudi, ki vihtijo palice, ne prime prav veliko. Tako v glavnem na druženje z mojim bratrancem v glavnem preprosto pozabijo in odidejo brdijem naproti. Ko pride šef oziroma ranger, pa benti, da so vse strani prazne. Pa kaj, ko mu ne morem dopovedati, da to nikakor ni moja krivda. Ja, če vse skupaj še enkrat pretehtam ... Življenje nas zvezkov na igriščih za golf res ni postlano z rožicami.

 
Sobota, 25. Oktober 2014

Obiskovalec

Aktualna anketa
Izdelava spletnih strani: Oblikovanje.com, 2005. Vse pravice pridržane.