Napredno iskanje
| deu | eng |
 
  Kapital Life DFS Zlati Kapital Navtika Kapital Golf Mariborčan




 
 
 Kronične vnetne črevesne BOLEZNI IN BIOLOŠKA ZDRAVILA 


Kronične vnetne črevesne BOLEZNI IN BIOLOŠKA ZDRAVILA

Med kronične vnetne črevesne bolezni (KVČ) uvrščamo ulcerozni kolitis in Crohnovo bolezen, posebno obliko predstavlja intermediarni kolitis, pri katerem vnetne spremembe sluznice ni moč opredeliti kot eno od naštetih oblik. Prof. dr. Pavel Skok, dr.med, spec. internist Univerzitetni klinični center Maribor, Klinika za interno medicino, Oddelek za gastroenterologijo in endoskopijo

Obe zgoraj omenjeni obliki bolezni pogosteje prizadeneta osebe v mestnih okoljih, pojavnost pa se povečuje. Zaradi pogostih poslabšanj je zdravljenje zahtevno. Biološka zdravila so pomembno izboljšala možnosti zdravljenja zlasti pri bolnikih z neugodnim potekom bolezni.

Sodobna spoznanja

Razumevanje etiologije in poteka različnih bolezni debelega črevesa in danke, tudi kroničnih vnetnih črevesnih bolezni, se je v zadnjih dvajsetih letih pomembno izboljšalo. K temu so pripomogli napredek temeljnih biomedicinskih znanosti, še zlasti na področju genetike in celične biologije, boljše razumevanje sprememb sluznice med vnetnim procesom, tehnološki napredek endoskopskih instrumentov ter izboljšani slikovni diagnostični postopki, kot so računalniška tomografija (CT) in magnetnoresonančno slikanje (MRI). Pri kronični bolezni črevesa se razvijejo vnetne spremembe sluznice, pri tem procesu sodelujejo različne vnetne celice in njihovi produkti, običajno beljakovine, ki sprožijo ali vzdržujejo vnetje. Sodobna spoznanja so omogočila razvoj in uporabo uspešnejših oblik lokalnega, sistemskega ali kombiniranega zdravljenja teh bolezni, vključno z biološkimi zdravili, ter sledenje učinkov različnih oblik zdravljenja. Cilj zdravljenja je vplivati na zagon vnetja in zmanjšati poškodbe sluznice črevesa.

Značilnosti KVČ

Ulcerozni kolitis in Crohnova bolezen sta najpogostejši obliki kronične vnetne črevesne bolezni. Ulcerozni kolitis praviloma prizadene samo debelo črevo, vnetje je omejeno na sluznico in podsluznico, vnetni proces pa običajno enovito zajame sluznico črevesa brez vmesnih neprizadetih predelov. Pri Crohnovi bolezni lahko zajame vnetni proces katerikoli del prebavne cevi od ustne votline do zadnjične odprtine. Bolezen prizadene vse sloje črevesne stene, značilno je menjavanje vnetno spremenjenih in zdravih predelov črevesne stene. Klinična slika obeh bolezni je podobna, pri ulceroznem kolitisu so v ospredju driska, pojav krvi v blatu, bolečine v spodnjem delu trebuha in pogost občutek nujnega odvajanja blata. Pri hujših oblikah nastopijo tudi zvišana telesna temperatura, neješčnost, izguba telesne teže in utrujenost. Bolezenski znaki pri Crohnovi bolezni so odvisni zlasti od predela prizadete prebavne cevi, razširjenosti vnetnega procesa, zapletov, kot so ognojki ali fistule (povezave med črevesno steno in drugimi votlimi organi ali skozi kožo) ter morebitnih pridruženih zunajčrevesnih znakov, med katere sodijo spremembe na koži, sklepih in očeh. Če bolezen prizadene tanko črevo, imajo bolniki znake malabsorbcije, saj je moteno vsrkavanje hranilnih snovi, vitaminov in mineralov, pojavijo se driska, bolečine v trebuhu, neješčnost in izguba teže. Pri prizadetosti debelega črevesa je klinična slika podobna kot pri ulceroznem kolitisu, pojavi se driska, blatu sta primešani kri in sluz. V pojavnosti obeh bolezni med spoloma ni večjih razlik. Epidemiologi so ugotovili, da v razvitih deželah pojavnost obeh bolezni vztrajno narašča, nekoliko hitreje pojav Crohnove bolezni, ki zajame okrog 5,6 bolnika/100.000 prebivalcev letno. Ulcerozni kolitis je pogostejša oblika bolezni, letna povprečna pojavnost v zahodni Evropi je 10,4 bolnika /100.000 prebivalcev. Bolezni sta pogostejši v severnih deželah Evrope, vendar se tam incidenca umirja, medtem ko v južnih krajih stalno narašča. Za Slovenijo žal nimamo natančnih epidemioloških podatkov. Ferkolj in sod. so na podlagi poizvedbene ankete po zdravstvenih domovih ugotovili, da je bilo leta 1998 v Sloveniji 1150 bolnikov s kronično vnetno črevesno boleznijo, 1100 odraslih in 50 otrok. Ocenjena prevalenca obeh bolezni je bila tako 50/100.000, kar nas uvršča na dno prevalence v Evropi. Verjetno je v sedanjem obdobju ta številka precej višja. Za obema oblikama bolezni obolevajo vedno mlajši bolniki, vrh pojavljanja ulceroznega kolitisa je med 25. in 35. letom, pri Crohnovi bolezni pa se prvi vrh zbolevnosti pojavi med 15. in 25. letom starosti. Vzrok - etiologija obeh bolezni ostaja slabo pojasnjena. Ker se pojavnost močno razlikuje med različnimi zemljepisnimi področji in prebivalci, je verjetno pomemben vpliv dejavnikov okolja. Preučevali so vpliv kajenja, uporabe nesteroidnih protivnetnih zdravil (NSAR) in oralne kontracepcije, prehrambenih navad, odstranitve slepiča ter okužbe z nekaterimi mikroorganizmi, kot so virus ošpic, Mycobacterium paratuberculosis, Escherichia coli ipd. Kot pomemben dejavnik sta bila ugotovljena tudi stres in osebnostna struktura bolnika. Na osnovi izsledkov raziskav jasnih sklepov ni bilo moč sprejeti. Obstajajo nedvoumni dokazi, da so v patogenezi kronične vnetne črevesne bolezni zelo pomembni genetski dejavniki, saj se bolezni pogosteje pojavljata med družinskimi člani. Raziskave se osredotočajo na številne gene, katerih beljakovinski produkti sodelujejo v imunskem in vnetnem odgovoru organizma, ali pa so del sluznične zaščite prebavne cevi. Mednje sodijo geni za HLA kompleks, tumor nekrotizirajoči faktor-alfa (TNF-α), antagonist interlevkin-1 (IL-1) receptorja in drugi. Z različnimi zdravili, aminosalicilati, kortikosteroidi in imunosupresivi skušamo vplivati na umiritev vnetja in omilitev simptomov bolezni ter vzdrževanje stanja (remisije), ki bolniku omogoča ustrezno kvaliteto življenja.

Biološka zdravila pri KVČ

Evropska agencija za zdravila (EMEA) opredeljuje kot “biološka zdravila” tista, katerih zdravilna učinkovina je biološka snov. Te snovi izoliramo neposredno iz biološkega vira, kar predstavljajo mikroorganizmi, rastline, živali in človek, ali pa so v postopku pridobivanja vključeni biološki sistemi, tak primer so celične kulture. Skupina teh zdravil je izjemno raznolika, opredeljuje jo torej način pridobivanja/ izvor učinkovine in v manjši meri strukturne, farmacevtske ali klinične lastnosti. V strokovni literaturi biološka zdravila smiselno razdelijo na biološka zdravila, pridobljena z izolacijo, sintezna biološka zdravila, mišja monoklonska protitelesa, genska zdravila in rekombinantna biotehnološka zdravila. Pri kronični vnetni črevesni bolezni skušamo z biološkim zdravili zavirati sproščanje in delovanje vnetnih snovi (citokinov) ali pa pospešiti delovanje protivnetnih citokinov, ki jih sproščajo nekatere celice. V Sloveniji imamo zlasti izkušnje z uporabo infliksimaba (Remicade) in adalimumaba (Humira) pri zdravljenju kronične vnetne črevesne bolezni, zlasti Crohnove, v manjši meri ulceroznega kolitisa. Infliksimab je z genetskim inženiringom pridobljeno protitelo proti TNF-α. in predstavlja himerno (himera: v grški mitologiji bitja, ki imajo značilnosti človeka in živali) protitelo. Sestavljen je iz 75-odstotnega deleža človeških in 25-odstotnega deleža mišjih protiteles, ki se vežejo na TNF-α ter zavirajo njegovo delovanje. V tujini so prvič uporabili to zdravilo leta 1993, v Sloveniji pa so v zadnjih letih zdravili okoli 100 bolnikov. Zdravilo se daje v bolnišničnem okolju v obliki infuzije, ki traja okoli 2 uri, v tem obdobju je potreben strokovni nadzor. Žal v zadnjem obdobju raziskovalci ugotavljajo, da se na mišje sestavine zdravila pojavljajo v krvi bolnikov sekundarna protitelesa HACA (Human Antichimeric Antibodies), ki zmanjšujejo uspešnost zdravljenja s to učinkovino. Ta problem so skušali rešiti z razvojem adalimumaba, ki je prvo popolnoma humanizirano protitelo, usmerjeno proti TNF-α. Učinkovino so izdelali s tehnologijo rekombinantne DNK. V začetku so to zdravilo uporabljali le pri bolnikih s hudo obliko revmatoidnega artritisa, nato pa so revmatološke indikacije leta 2007 razširili še na bolnike s hudo/aktivno obliko Crohnove bolezni z zapleti. Dajanje adalimumaba je za bolnike preprostejše, zdravilo je pripravljeno v injekcijski brizgi in si ga lahko podkožno aplicira bolnik sam. Kontrolirane preiskave so potrdile učinkovitost teh zdravil pri indukciji kliničnega izboljšanja pri bolnikih s kronično vnetno črevesno boleznijo. Za dolgotrajnejše učinke teh zdravil ali morebitne kasnejše zaplete pa bo potrebno bolnike spremljati vrsto let. Od decembra 2007 je adalimumab na pozitivni listi ZZZS in ga bodo gastroenterologi lahko predpisali po odobritvi na konzilijih za biološka zdravila.

Pomen dobrega sodelovanja

Zdravljenje bolnikov z vnetno boleznijo črevesa je zaradi pogostih poslabšanj zahtevno. Pri izbiri najustreznejših zdravil ali uvedbi bioloških učinkovin je potrebno bolnika na primeren način seznaniti z zdravilnimi učinki, vendar ga moramo opozoriti tudi na neželene stranske učinke teh zdravil, ki so lahko resni in je potrebno zdravljenje prekiniti. Za dober izid zdravljenja je nujno, da dobro sodelujeta izbrani zdravnik ter gastroenterolog, ki praviloma zdravi bolnika s hujšim potekom vnetne bolezni črevesa. Na uspešnost zdravljenja pomembno vpliva zaupanje bolnika v njune odločitve in ozaveščenost o bolezni.

 
Ponedeljek, 24. November 2014
Obiskovalec

SobNedPon

1/8°

0/9°

1/8°

V novi številki

Aktualna anketa
Izdelava spletnih strani: Oblikovanje.com, 2005. Vse pravice pridržane.