Napredno iskanje
| deu | eng |
 
  Kapital Life DFS Zlati Kapital Navtika Kapital Golf Mariborčan




 
 
 Aktualno: Sejem vedno živ 


Aktualno: Sejem vedno živ

Skoraj vsako večje mesto v Evropi ima sejem, ki je nekoliko robustnega videza in na katerem lahko kupite vse, od starin do oblek in svežega sadja. Ponekod se mu reče bolšji sejem, drugje kramarski sejem, dejstvo pa je, da so tovrstni sejmi med lokalnim prebivalstvom običajno zelo priljubljeni, s pravim pristopom pa lahko postanejo tudi del turistične ponudbe mesta. NIVES CVIKL

Se še spomnite kultne britanske nadaljevanke Samo bedaki in konji, ko sta Rodney in Delboy na tržnici prodajala en dan ’originalne’ kitajske vaze iz obdobja dinastije Ming, naslednji dan plastične stenske ure in tretji dan spet nekaj drugega? No, tako običajno izgleda kramarski sejem kjerkoli v Evropi. Izvor takih sejmov sega v Francijo 17. stoletja, ko so v severnih predmestjih Pariza organizirali bazarje na prostem, kjer so se zelo poceni prodajali že rabljeni predmeti. Ime so sejmi dobili po bolhah, ki jih je bilo vse polno v oblačilih, ki so se prodajala.

NISO SAMO ANTIKVITETE

Zgodovinski razvoj tovrstnih sejmov je danes pripeljal do točke, ko imamo na eni strani specializirane sejme starin, kakršen je na primer nedeljski bolšji sejem v Ljubljani, kramarski sejem, katerih so polna evropska predmestja, in sejme, na katerih se prodajajo tako stari kot novi predmeti. V tujini jih imenujejo preprosto bolšji sejem. Po definiciji je bolšji sejem organiziran v mestih, na njem pa se prodajajo rabljene stvari, ki so praviloma manjše vrednosti. Potekajo predvsem na dela proste dni, kupci pa jih obiskujejo zaradi nizke cene, pogosto pa tudi iz družabnih razlogov. Za kramarski sejem pa lahko preberemo, da se na njem ponuja krama, manj vredno blago.

KRAMA ALI BOLHE?

Pravi zbiralci starin se zavzemajo za to, da bi se sejmi specializirali. “Osebno menim, da je sejme antikvitet treba ločiti od kramarskih sejmov,” pravi Slavica, dobra poznavalka bolšjih sejmov in ljubiteljica starin. “Glede na tip sejma se razlikujejo tudi ljudje, ki te sejme obiskujejo - ljubitelji starin so redni obiskovalci sejmov antikvitet, ljudje, ki iščejo uporabno šaro, gredo na kramarski sejem.” Pravi zbiralci starin obiskujejo sejme po bližnji in daljni okolici. Po vstopu Slovenije v Evropsko unijo je postalo prenašanje starin preko meje še toliko bolj enostavno. Seveda pa obstaja pravilo, da se na bolšjih sejmih ne smejo prodajati stvari, ki so nacionalega pomena. Kljub temu pa lahko na primer na ljubljanskem bolšjaku občasno kupimo originalne novce iz rimske Emone.

’BANANA PRODAJA’

Bolšji sejem, na katerem je vedno veliko obiskovalcev iz Slovenije, je tisti v Gradcu, ki poteka štirikrat na leto in vsakič traja tri dni. Kupci na tem sejmu so tako ljubitelji kot preprodajalci starin. Kljub temu da prodajalci za svoj prostor plačajo relativno visoko najemnino, se tam vrši ’banana prodaja’. S tem izrazom stalni obiskovalci označujejo način prodaje predmetov iz kartonastih škatelj, v katerih se običajno dostavljajo banane. Prodajna roba je razstavljena tudi na tleh, le redki jo imajo na stojnicah. Ta prav nič glamurozen način prodaje je za prave ljubitelje starin postranskega pomena. Brskanje po škatlah je včasih kot brskanje po babičini skrinji. “Pomembno je, da na bolšjaka ne gremo z zelo velikimi pričakovanji, kaj vse bomo kupili,” opozarja Slavica. “Zelo lahko se nam namreč zgodi, da točno tega, kar smo si zamislili, ne bomo dobili! Za prave nakupe na bolšjem sejmu je treba imeti potrpljenje: lahko gremo neštetokrat, pa ničesar ne najdemo, potem pa v enem obisku najdemo ogromno stvari, ki jih želimo. Zavedati se moramo tudi, da bomo za majhen denar le težko dobili kaj zares dragocenega.” Koliko pa smo pripravljeni odšteti za posamezen kos, mora oceniti vsak pri sebi. Barantanje je namreč sestavni del vsakega bolšjaka, pri postavljanju končne cene pa se pravi zbiratelji poleg znanja opirajo tudi na občutek. Slovenski zbiratelji hodijo tudi na druge sejme, na Madžarsko in v Italijo, pa tudi na Hrvaško. Tam je zanimiv bolšji sejem v Puli, ki je sicer zelo majhen, saj premore vsega nekaj stojnic, še vedno pa ponuja originalno robo iz Istre, medtem ko so na primer na ljubljanskem bolšjaku slovenske starine zelo redke.

EDEN NAJBOLJ SIMPATIČNIH

Bošji sejem v Ljubljani je gotovo eden najbolj simpatičnih sejmov starin sploh. Razteza se ob desnem bregu Ljubljanice, na Cankarjevem nabrež ju, namenjen mu je prostor od Tromostovja do Šuštarskega mostu. Vsako nedeljo dopoldan ob lepih sončnih dnevih, poleti in pozimi, se tu tare obiskovalcev. V zadnjem času je med njimi zaslediti zlasti veliko tujih turistov, od Italijanov, Špancev in Američanov do povsod prisotnih Japoncev. V 80. letih preteklega stoletja, ko je bil ljubljanski bolšjak prvič organiziran, so bila mnenja o tem, ali ga sploh potrebujemo, zelo deljena. Bil je prvi tovrstni sejem v Sloveniji in o njem se je govorilo v slabšalnem smislu, češ da je namenjen za ljudi nižjega družbenega sloja. Sprva je bil mešan, torej kramarski in sejem starin, ki pa se je kar hitro razdelil na dva različna sejma: kramarski sejem je šel na ljubljansko obrobje, za sejem starin pa je mesto našlo nadvse primerno lokacijo na obrežju Ljubljanice. Tej včasih pusti ulici, kamor je le redko zašel kak obiskovalec in kjer je bil edini lokal znamenita Turška mačka, je bolšji sejem vrnil življenje. Danes so tu številni gostinski lokali, ki so polni vse dni v tednu, in ta del mesta je postal ena najpomembnejših točk za srečevanje in druženje meščanov ne le v času bolšjega sejma. Ljubljanski bolšjak ponuja vsako nedeljo stare knjige, drobne okrasne predmete, keramiko, umetniške slike, stare znamke, nakit... “Sprva so tu še prodajali predmete, ki so bili slovenskega porekla, sedaj pa tudi naši prodajalci starin vse bolj hodijo v tujino na grosistične sejme, kakršen je tisti v Gradcu, kjer kupujejo predmete po znatno nižjih cenah, kot jih potem prodajo. Stalni obiskovalci ljubljanskega bolšjaka tako z lahkoto ugotovimo, če je bil kje v bližini kakšen grosističen sejem, saj se to zelo izraža v ponudbi,” razlaga Slavica.

BOLŠJI - KRAMARSKI V MARIBORU

Sejem, na katerem lahko človek najde skoraj vse, imamo tudi v Mariboru. Nekoliko po krivici ga imenujemo bolšji sejem, saj pod tem imenom razumemo predvsem sejem starin. Seveda nekaj starin najdemo tudi na nedeljskem sejmu na Teznu, vendar pa prevladujejo stvari, ki s starinami nimajo nobene prave veze. Še najbližje starinam so zarjaveli žeblji in rezervni deli za avtomobile, stari gospodinjski aparati in črnobele televizije. Ampak ti so v manjš ini. Sejem na Teznu pa je pravi kraj, če iščete novo garderobo, od spodnjega perila naprej, tu se lahko poceni obujete, si nabavite nov telefon, posteljnino, jedilni pribor, na koncu pa še vse sestavine za nedeljsko kosilo. In da s tem, da tu lahko kupite vse, mislijo resno, lahko za nameček odidete domov z novim hišnim ljubljenčkom. Bolšji - kramarski sejem, kot se uradno imenuje sejem na Teznu, se razprostira na okoli šestih hektarjih površ in ob bivšem TAM-u, k sejmu sodi še hektar in pol veliko zemljišče, namenjeno parkiranju avtomobilov. Vsako nedeljo se po besedah organizatorke tega sejma Sergeje Lovec zbere okoli pet tisoč obiskovalcev, njihovo število pa je odvisno od letnega časa, predvsem pa od vremena. Koliko je vsako nedeljo tistih, ki pridejo tja prodajat svojo robo, pa je poslovna skrivnost. Organizatorka ima zemljišče v najemu za nedoločen čas, najemnino zanj pa plačuje podjetju Alpine Consulting, ’katerega lastniki so nekje v Avstriji’. V prihodnosti namerava urediti dodatne sanitarije, o novih (ali bolj urejenih) gostinskih lokalih pa ne razmišlja, saj pravi, da sta na samem sejmu že dva, kar nekaj pa jih je tudi v okolici sejmišča.

VSE SE PRODA(JA)

Sergeja Lovec nam ni znala povedati, katero blago je med obiskovalci sejma najbolj iskano. “Bi rekla, da vsako po malo, od tekstila, tehničnega blaga, sadja in zelenjave, razne antikvitete.” Seveda obstaja pravilnik, ki določa, kaj se na sejmu sme in kaj se ne sme prodajati, obstajajo pa tudi kršitelji, ki prodajajo, kar se ne sme, na primer cigarete in piratske CD-je. Da bi nam vsi trgovci le stežka dokazali izvor svojega blaga, pa smo skoraj občutili tudi na svoji koži. Ko smo za potrebe tega članka obiskali ’kramarja’ ali ’klošarski’ sejem, kot mu pravijo nekateri domačini, in posneli nekaj fotografij, smo ugotovili, da nam nekdo vztrajno sledi. Možakar ni izgledal prav nič prijazno, naš ’photo session’ pa smo na hitro zaključili tudi zaradi ostalih trgovcev, ki so nam bolj ali manj nazorno kazali, da jim naše početje ni niti malo všeč.

MESTNI TURIZEM IN KRAMARSKI

Ker smo že uvodoma ugotovili, da so kramarski sejmi svojevrstna popestritev turistične ponudbe evropskih mest, smo Milana Razdevška, direktorja mariborskega Zavoda za turizem, vprašali, ali bi on kakemu tujemu turistu priporočil ogled mariborskega kramarskega sejma. “Kramarski sejem na Teznu je odraz normalnega urbanega življenja in Zavod za turizem Maribor nima nobenega namena, da bi kakorkoli zaviral razvoj in dejavnost tega sejma. Seveda se najdejo turisti, ki si tak sejem ogledajo z veseljem. Tudi sam sem, ko sem bil v tujini, veliko hodil po tovrstnih sejmih in moram reči, da so mi bili zanimivi. Zato menim, da se od njih ni potrebno odvračati z nekim gnusom. Vsak sejem ima svojo vsebino in svojo ciljno publiko, vsak sejem potrebuje svoji vsebini primerno lokacijo. Menim, da ima kramarski sejem pri TAM-u glede na svoj tip zelo dobro lokacijo in tega ne bi spreminjal.”

SEJEM STARIN V MESTNO JEDRO

Vsi ljubitelji starin, ki sedaj berete našo revijo, ste že imeli možnost ogledati si prvi pravi sejem starin v starem mestnem jedru. Naša ekipa pred oddajo tega članka te možnosti ni imela, saj veste, tiskar ne čaka samo na nas. Po napovedih pa bo v bodoče vsako tretjo soboto v mesecu v starem mestnem jedru Maribora, na Grajskem trgu in Trgu svobode, potekal sejem starin. Nanj je prijavljenih 15 do 20 razstavljalcev iz cele Slovenije, kakšen pa bo odziv obiskovalcev, bo seveda pokazal čas. Na podlagi odziva obiskovalcev se bo sprejel sklep, ali bo sejem postal tradicionalen ali ne. Ostale sobote v mesecu bodo popestrene s sejmom domače in umetne obrti. Naši pomisleki ob tem so: ali se lahko sejem res ’prime’, če poteka le enkrat mesečno? Ali res ne bi mogli istočasno, na različnih lokacijah, organizirati sejma starin in sejma domače in umetne obrti? Maribor ima številne povsem neizkoriščene kotičke, primerne za take dogodke. Zakaj ne sejem rajši v nedeljo, ko se v mestu dogaja še manj? Zakaj ne bi Lent končno očistili pločevine in čudovito, večno s soncem obsijano nabrežje izkoristili za sejem starin? “Kopirati vzorce drugih mest (Ljubljane, op.a.) ne gre!” je odločen Milan Razdevšek. “Najprej počakajmo, kako bodo sejem starin v mestnem jedru sprejeli meščani in turisti, šele nato se bomo odločili.” V imenu vseh ljubiteljev starin upamo na ugodno odločitev.


Največji bolšjak na svetu

Je v Londonu, na Portobello Roadu, ki teče sredi trendovsega Notting Hilla. Prvi sejem je bil tu organiziran že daljnega leta 1837, do danes pa so se pravzaprav štirje sejmi združili v enega. Na samem vrhu Portobello Roada je nepregledno število antikvariatov, ki ponujajo vse mogoče starine. Ob nedeljah lahko obiskovalci iščejo izvirne starine med okoli dva tisoč stojnicami, ki jih prodajalci antikvitet postavijo na cesto pred svoje lokale. Sejem starin se izteč e v tržnico s svežim sadjem in zelenjavo s številnimi prikupnimi lokali, kjer imajo vse, od eksotičnih začimb do specializiranih knjižnih ponudb. Okoli Westwaya pa se razprostira bolšji sejem rabljenih oblačil, nakita, starih plošč in knjig. Tu lahko najdete tudi zanimive nove kose oblačil še neznanih, a vzpenjajočih se modnih kreatorjev. Za prijeten klepet ali okrepčilo pa so tu številni lokali, ki ponujajo kulinarič ne specialitete iz celega sveta. Slikovito okolje Portobello Roada je služilo za odlično kuliso v filmu Notting Hill, v katerem sta igrala Julija Robert in Hugh Grant. Sejem na Portobello Roadu je vsekakor nekaj, kar je vredno videti.


Bolšjak prihodnosti

Ob vse večji porasti uporabe interneta se samo od sebe ponuja vprašanje, ali bomo v bodoče hodili na bolšji sejem v virtualni svet? Z nekaj potrpljenja in brskanja po pravih internetnih straneh, kot sta na primer ameriški eBay.com, specializiran za spletne dražbe in nakupe, ali slovenska različica Bolha. com, lahko vsak zbiratelj starin najde, kar mu srce poželi. Ebay je bil ustanovljen leta 1995 v ZDA in na njem lahko kupite ali prodate vse, ’razen človeš kih organov’. Število njihovih uporabnikov se je do danes povzpelo na 168 milijonov. Največji slovenski internetni oglasni sistem Bolha, ki deluje od leta 1999, ima slogan: bolšji sejem na internetu. Ko pridobite njihovo uporabniško ime in geslo, lahko prodate ali kupite, kar želite. Po razpoložljivih podatkih beležijo od 100 do 350 tisoč obiskovalcev mesečno. Da naše trditve o bolšjaku prihodnosti niso iz trte zvite, pričajo podatki o uporabi interneta. Statistič ni urad Republike Slovenije je objavil, da je imelo v prvem četrtletju tega leta dostop do interneta 54 odstotkov slovenskih gospodinjstev, lani ob tem času šest odstotkov manj. Z drugimi besedami: v domačem okolju je internet uporabljalo več kot 900 tisoč Slovencev, starih od 10 do 74 let, kar predstavlja 54 odstotkov vseh prebivalcev Slovenije. Lani je bilo rednih uporabnikov interneta dobrih 840 tisoč ali 50 odstotkov. Tak ali drugačen nakup preko interneta je do sedaj opravilo 15 odstotkov slovenskih uporabnikov medmrežja, v zadnjih treh mesecih jih je v virtualnem svetu kupovalo 8 odstotkov.


“Da bi nam vsi trgovci težko dokazali izvor blaga, smo skoraj občutili na svoji koži.”

 
Četrtek, 23. Oktober 2014







Fotogalerija


  • Mond Hit Stars Grand Prix pod Pohorje


  • Obiskovalec

    SreČetPet

    3/19°

    6/13°

    8/12°

    V naslednji številki

    Aktualna anketa
    Izdelava spletnih strani: Oblikovanje.com, 2005. Vse pravice pridržane.