Napredno iskanje
| deu | eng |
 
  Kapital Life DFS Zlati Kapital Navtika Kapital Golf Mariborčan




 
 
 Šport - Branko Horjak: Življenje v vijoličnem 


Šport - Branko Horjak: Življenje v vijoličnem

Malo je nogometašev, ki so tako privrženi le enemu klubu, kot je to Branko Horjak, ki je od leta 1970, ko je pristopil k ekipi iz Ljudskega vrta, v njej vztrajal celotno profesionalno kariero oziroma do igralske upokojitve. Zatem se je počasi preusmerjal v trenerske vode. Kot igralec - trener se je kalil v Avstriji, leta 1993 pa se je vrnil v vijoličaste barve, ko je s svojimi varovanci osvojil pokalni naslov in bil v prvenstvu tretji. Razen dveh let na Železničarju in treh v Aluminiju je bil uslužbenec NK Maribor, kjer se je ob treniranju mladincev v vlogi članskega trenerja preizkusil še trikrat. DRAGO SORŠAK


Kako težko je bilo igrati za Maribor?

Igranje za Maribor nam je predstavljalo velik izziv, saj je bila takratna prva jugoslovanska liga ovrednotena kot tretja najmočnejša liga v Evropi! V njej so igrale za tisti čas vrhunske ekipe, ki smo jih poznali kot moštva velike četverice - Partizan, Crvena zvezda, Dinamo in Hajduk. Dve leti sem igral v prvi ligi, najnesrečnejše trenutke pa sem preživljal v kvalifikacijah, ko smo v sezoni 1972/1973 igrali s Proleterjem za uvrstitev v prvo ligo. Doma smo zmagali s 3:1, na gostovanju pa zatem izgubili s 3:0. Večji del kariere sem odigral na mestu klasičnega napadalca, občasno pa tudi za njim. Vseskozi smo bili na robu uvrstitve v prvo ligo. Ker sem v mladosti treniral gimnastiko, sem bil, čeprav nisem bil med najvišjimi, nevaren tudi pri skokih, kar mi je pomagalo, da sem še danes s 128 zadetki prvi klubski strelec.

Kdaj je dozorela misel o trenerskem poklicu?

Hitro. O tem sem razmišljal že v srednješolskih časih, saj sem obiskoval šolo za telesno vzgojo. Tako sem, ko sem 1979 zaključeval kariero, že imel osnovo za trenerski poklic. Tega sem najprej opravljal v Avstriji. Zatem sem bil trener v Poljčanah. Leta 1993 sem se vrnil v Maribor. V tisti sezoni smo v državnem prvenstvu pristali na tretjem mestu, a osvojili slovenski pokal. Zatem sem treniral mladince, pa se nato vračal na čelo članske ekipe. Vmes sem bil dve leti trener pri Železničarju in tri leta pri Aluminiju.


Kako ste zadovoljni z doseženim?

Mislim, da sem lahko s tistim, kar sem dosegel kot trener Maribora, zadovoljen. Osvojili smo slovenski pokal in v evropskem opozorili nase. Rezultati niso bili slabi, a mi letos žal ni uspelo postaviti pike na i. Od vodenja članske ekipe sem se hotel posloviti tako, kot sem se predstavil - torej s pokalnim naslovom. Zgodilo se je tisto najslabše - finalno tekmo proti Interblocku smo izgubili. Leta 2004 smo osvojili zadnji naslov državnih prvakov. Glavni razlog, da smo sedaj slabši, je, da sedanji generaciji manjka samozavesti. Ni dovolj karakterna, da bi lahko v klubske vitrine prinesla novo lovoriko. Mislim pa, da smo na pravi poti. Prepričan sem, da bomo z okrepitvami, ki jih bo pripeljal Zlatko Zahovič, konkurenčni oziroma da bomo v državnem prvenstvu naskakovali prvo mesto. Pa je to le prvi cilj. Drugi se imenuje evropski pokal, kjer mora Maribor igrati pomembnejšo vlogo, kot jo je igral v zadnjih letih. To si zasluži tudi mariborsko občinstvo, ki je brez pretiravanja najboljše v Sloveniji. In se tudi dobro spozna na nogomet!

Bi v letošnjem finalu pokalnega tekmovanja kaj spremenili, če bi imeli možnost, da bi še enkrat odigrali tekmo proti Interblocku?

Prav nič. Vse bi ponovil. Vse, kar si želim, je, da ne bi pred tem igrali otvoritvene tekme na našem stadionu. Ob tem bi si želel, da bi imel zdravega Samardžiča, saj bi imel potem na voljo več taktičnih možnosti. Prišel sem do ugotovitve, da bo Maribor znova najboljši takrat, ko bo imel na voljo 22 enakovrednih nogometašev. Ko bo v ekipi prava konkurenca za igralna mesta. Takšno zasedbo je na primer imel v zlatih klubskih časih Bojan Prašnikar. Smo pa po prihodu Zlatka Zahoviča v klub znova v vzpenjajoči se fazi. Vidi se, da mu gredo prestopi igralcev dobro od rok in da koristi izkušnje, do katerih je prišel, ko je igral v velikih klubih. Prepričan sem, da bo imel Maribor kmalu takšno ekipo, ki bo znala osvajati lovorike. V času sanacije so se igralci v velikem loku izogibali Mariboru oziroma so prihajali tisti, ki so bili poceni. Sedaj se je situacija zavrtela, igralci redno prejemajo dohodke. Tistim pravim nogometašem, ki so na poti k nam, pa bo igranje za vijoličasti klub veliko pomenilo, saj je, če igraš pred 12.000 gledalci, nekaj povsem drugega, kot če nastopaš pred 500-600 ljudmi.


Vam je kaj žal, da zapuščate mesto prvega trenerja?

Ne. Na tem mestu sem sedaj že četrtič. Ko sem zamenjal Milka Đurovskega, je bil dogovor, da bom trener le nekaj zadnjih krogov v jesenskem delu sezone. Predvsem zaradi finančnih obremenitev smo se dogovorili, da bom na tem mestu do konca spomladanskega dela državnega prvenstva. Torej je prišel čas slovesa. Vendar smo se dogovorili, da bom še naprej sodeloval s klubom. Le v drugi vlogi. Moram se zahvaliti svojima najtesnejšima sodelavcema, pomočniku Zvonku Breberju in trenerju vratarjev Janku Veseliču, s katerima sem pol leta, kolikor sem bil na čelu klubske stroke, zelo dobro sodeloval. Trdo smo delali od prvega dne, zato mi je še nekoliko teže pri srcu, ker nismo osvojili pokalnega tekmovanja.

Kakšno je bilo vaše sodelovanje s trenerji, ki ste jim bili pomočnik?

Mislim, da sem z vsemi zelo korektno sodeloval. Dobro sem se razumel z Matjažem Kekom, pa tudi z Đurišičem, Pušnikom in Đurovskim. Vsak je imel svoj koncept, jaz sem se jim poskušal kar se da prilagoditi.

Kar nekaj časa ste trenirali v bližini gradbišča. Vas je to motilo?

Ko so pričeli rušiti stare tribune in so se v naši bližini premikali žerjavi, nam ni bilo vseeno. A smo po drugi strani na ta način neposredno spremljali izgradnjo stadiona, ki je danes eden najlepših tovrstnih objektov v Evropi. Če na to navežem tekmo proti Nafti, ko je bilo na njem 12.000 gledalcev, smo bili sredi takšnega vzdušja, ki ga je nemogoče izraziti z besedami. S to tekmo smo pozabili na vse težave, ki nam jih je povzročala gradnja. Stadion ima izjemno akustiko. To smo ugotovili na prvem treningu, ko nas je prišlo gledat kakšnih 500 ljudi. Ko so vzklikali, je bilo, kot da jih je 2000! Da o sami travnati podlagi ne govorim. Že samo zaradi nje je naša igra za 20 % natančnejša.

Kljub temu vam bo ostalo igranje domačih tekem na ptujskem mestnem stadionu, ko so na mariborskem urejali travnato površino, v prijetnem spominu.

Vsekakor. Konec koncev smo izgubili samo tekmo proti Domžalam. V povprečju pa nas je gledalo okoli 2000 ljudi. Med njimi je bilo veliko domačinov, ki bi se jim zahvalil za njihovo podporo. Prav tako tudi vodstvu ptujskega prvoligaša, ki nam je omogočilo, da smo lahko igrali na njihovem stadionu.

Kako zahteven je trenerski posel?

Če hočeš priti do rezultatov, moraš biti nogometu 100 % predan. To je prvi pogoj. A to ponavadi za seboj povleče zdravstvene težave. Drugače je bilo, ko sem pričel s trenerskim delom. Bil sem mlajši in s tem tudi bolj vzdržljiv. Ko zmaguješ, je vse v redu. Povsem drugače pa je, ko padeš v serijo porazov. V Mariboru je prisoten velik pritisk, saj Maribor mora zmagovati. Drugače enostavno ne gre.

 
Petek, 19. September 2014







Fotogalerija


  • Mond Hit Stars Grand Prix pod Pohorje


  • Obiskovalec

    PetSobNed

    13/21°

    15/24°

    15/24°

    V naslednji številki

    Aktualna anketa
    Izdelava spletnih strani: Oblikovanje.com, 2005. Vse pravice pridržane.