Urgentni center v UKC Maribor začenjamo uresničevati

V mariborskem Univerzitetnem kliničnem centru si v zadnjih letih prizadevajo vzpostaviti sodoben, celovit in ustrezno opremljen urgentni center, ki bo povezal vse ključne strokovnjake, diagnostične aparate, operacijske kapacitete in drugo potrebno, z namenom izboljšanja oskrbe poškodovancev in nenadno obolelih. Mojca Lubanjšek Pehant Foto: Sašo Papp

Skoraj tri leta je tega, ko smo ambiciozno napovedovali gradnjo novega urgentnega centra v UKC Maribor v letu 2010, ki naj bi v celoti zaživel 2011 ali najkasneje 2012. Takratni vodja razvojnega projekta, primarij Jože Ferk, dr. med. in specialist splošne kirurgije ter ortopedije, je napovedal, da bo urgentni center v prostorih medicinske funkcionale III, od koder se bodo nekateri oddelki preselili v novozgrajeno nadstropje, nad katerim bo tudi ustrezno opremljen heliodrom. O poteku projekta, dosedanjem napredku in načrtih za prihodnost sem govorila s predstojnikom Urgentnega centra v UKC Maribor, asist. Romanom Koširjem, dr. med.

Ali še držijo napovedi, ki smo jih pred tremi leti objavili v reviji Mariborčan?

“Ministrstvo za zdravje nam je januarja letos naložilo nalogo, da dokončno pripravimo projektno nalogo za izgradnjo urgentnega centra v UKC Maribor. Delovna skupina v UKC Maribor se je sestala aprila letos in zaključila načrte za novi urgentni center. Projektna naloga tako vsebuje gradbene načrte in opremo. Del gradbenih načrtov je UKC Maribor že izvedel (dovozna urgentna pot, urejanje okolice urgentnega centra), sedaj pa prehajamo v pripravo dokončne gradbene dokumentacije in potrebnih dovoljenj za gradnjo znotraj prostorov UKC Maribor. Napovedi bomo morali uresničiti do konca leta 2012, kajti na financiranje iz proračuna je vezana pridobitev evropskih sredstev do konca tega leta.”

Kako široka je podpora projektu, ste kje naleteli na ovire?

“Načeloma je podpora nastanku urgentnega centra velika tako znotraj kot tudi zunaj naše ustanove. Očitno naše zmožnosti ob naraščajočem številu bolnikov ne zadostujejo pogojem normalnega dela, to nam čedalje bolj očitajo tudi naši uporabniki. Tako smo prispeli do trenutka, ko nas notranje razmere silijo k ukrepanju, prižiga se nam rdeča luč, nekaj moramo narediti čim prej. Ovira so lahko edino finančna sredstva. UKC Maribor sam tega projekta ne more podpreti, tu bomo pridobili pomoč države v sklopu nacionalne mreže urgentnih centrov.”

Država podpira razvoj mreže urgentnih centrov na načelni ravni. Kako visoko so tovrstni projekti na lestvici finančnih prioritet? Ste s tega vidika ustrezno podprti?

“O mreži urgentnih centrov v naši državi se milo rečeno govori predolgo. Urgentni centri v tem področju najbolj razvitih državah obstajajo že 30 let in več. V Sloveniji do sedaj na tem področju nismo naredili dovolj. Na ministrstvu so ustanovili kar nekaj komisij pod različnimi prejšnjimi ministri, v katerih sicer nisem sodeloval. Tik pred odhodom me je k sodelovanju povabil prejšnji minister. Upam, da bosta imela tudi novi minister in celotna vladna ekipa posluh, seveda v okviru svojih zmožnosti. S svojim znanjem sem pripravljen pomagati Sloveniji pri rešitvi tega problema. Menim, da to področje ni ravno državna prioriteta, v zdravstvu zaradi pomanjkanja denarja škriplje na vseh vogalih. Vendar – če ne bomo imeli urejene urgence tudi na hospitalnem nivoju – bomo vrgli slabo luč na urejenost celotnega zdravstva. Še več, ne bomo mogli slediti razvoju stroke tega področja. Zato bi to področje morala biti prioriteta države.”

Sponzorji, donatorji, pa tudi farmacevtske družbe podpirajo projekte, povezane z možgansko-žilnimi boleznimi, rakom in drugimi, s sodobnim življenjem povezanimi boleznimi (kar je prav). So tudi vam mošnjički ‘financerjev’ odprti ali so poškodbe (tudi s finančnega vidika) za javnost tabu, nekaj, česar se velja izogibati, kolikor dolgo gre?

“Trenutna finančna globalna kriza je precej zavezala ‘mošnjičke’ sponzorjev. Pomoč sponzorjev sicer obstaja, vendar je zelo skromna. Sam sem uspešno zaprosil za pomoč pri nekaj izobraževalnih projektih za mlade zdravnike, ki so bili v obojestransko korist – nam in sponzorjem. Problem je, da se v urgentnem centru odvijajo delovni procesi s pacienti, kjer ne uporabljamo velike količine dragih zdravil ali dragih pripomočkov. Ker sponzorji, seveda, podpirajo najrajši tiste, ki jim ponujajo uporabo velikih količin njihovih izdelkov, urgenca logično izpade iz predvidenih donatorskih akcij. Tako je odvisno delovanje te dejavnosti predvsem od vodstev bolnišnic ali, širše gledano, države.”

Splošno znano je, da v primeru poškodb največ šteje čas obravnave. To je glavni razlog za razvoj novega urgentnega centra. Kaj bodo pridobili pacienti, ponesrečenci?

“Pacientov ne bomo več prevažali po celi bolnišnici od ambulante do ambulante na konzultacije in s tem izgubljali čas do ustrezne odločitve in zdravljenja. Bolnik bo v ospredju, nameščen v ustreznem okolju, s primerno opremo in s strokovnjaki, ki bodo prihajali do njega. Paciente bodo najprej pregledali zdravniki urgentne medicine, ki se bodo po potrebi konzultirali s specialisti ustreznih strok. Obravnava bo zagotovo hitrejša in temeljitejša.”

Čas pa ni edini dejavnik za uspešen iztek obravnave. Potrebni so odlični strokovnjaki – jih imamo dovolj ali pomanjkanje zdravnikov čutite tudi na vašem oddelku?

“Za nastanek urgentnega centra so potrebni trije dejavniki: prostor, oprema in kadri. Prostorsko smo omejeni, vendar bomo marsikaj naredili z rekonstrukcijo obstoječih prostorov tako, da se funkcionalno in logistično čim bolj približamo najsodobnejšim urgentnim centrom. Nekaj opreme že imamo, nekaj jo bomo morali kupiti. Načeloma opremljanje ne zahteva visokega finančnega vložka, razen nekaj aparatur (npr. CT), ki pa služi tudi neurgentnim dejavnostim za celo ustanovo. Največji problem je razvoj ustreznih kadrov. Urgentni center v tem trenutku nima redno zaposlenih zdravnikov, ampak deluje s pomočjo zdravnikov pripravnikov in specialistov različnih strok. V sodobnih urgentnih centrih pa so nosilci dejavnosti zdravniki urgentne medicine, tisti, ki imajo opravljeno specializacijo iz urgentne medicine, ki je pri nas bila ustanovljena šele pred nekaj leti. Brez teh zdravnikov ni moderne urgence, kajti razvoj urgentne medicine zahteva usmerjeno široko izobrazbo samo iz tega področja in je v svetu priznana specialnost zdravnikov. Država bo morala na tem področju priznati nastajajočim urgentnim centrom potrebo po izobraževanju zdravnikov in to tudi finančno podpreti. Druga kadrovska problematika je izobraževanje medicinskih sester. Posebnega izobraževanja iz obravnave urgentnih stanj na fakultetah za zdravstvene vede še ni, pripravljajo se programi. Menim, da morajo vse medicinske sestre imeti del posebne izobrazbe za delo v takšnih centrih, kajti tu ne gre samo za nego, ampak za kompleksno timsko obravnavo nekaterih stanj. Kot predstojnik nastajajočega urgentnega centra sem odgovoren za izobraževanje sester. Pravkar smo končali zelo uspešen evropski projekt mobilnosti pod okvirom programa Leonardo Da Vinci v urgentnem centru Univerzitetnega kliničnega centra v Leidnu na Nizozemskem.”

Vi osebno ste razvoju oddelka in njegovemu strokovnemu napredku izjemno predani. Najbrž vas pri tem vodijo izkušnje iz tujine, kjer kot ugleden strokovnjak veliko (so)delujete. Kaj nam v primerjavi z najboljšimi urgentnimi centri najbolj manjka?

“Znanje in izkušnje enoletnega dela v ZDA, pa tudi obiski ustanov mnogih evropskih držav, mi dajejo ideje za nadaljnje delo. Vsakokrat, ko se iz tujine vrnem na domača tla, se s cmokom v grlu zamislim, kaj vse moramo še narediti. Danes pri nas delamo v improviziranih prostorih na več mestih, delamo z včasih pomanjkljivo opremo in z zdravniki, ki se ne ukvarjajo samo s tem področjem. Res pa je, da je tudi sedaj, glede na zmožnosti, ki jih imamo, oskrba pacientov odlična. To mi večkrat potrdijo tudi kolegi iz tujine, toda dolgo tega ne bomo zmogli. Dela je vsak dan več in je tudi bolj zahtevno. Počasi bomo ‘izgoreli’, posledice bodo čutili tudi pacienti.”

Ste tudi glavni protagonist uvedbe ATLS v Sloveniji. Kaj vas navdihuje, da tako zavzeto vodite projekt?

“Sistem obdelave poškodb ATLS je zaporedje postopkov začetnega pristopa k obravnavi življenjsko ogroženih poškodovancev. Je del nujnih znanj, ki jih moramo imeti zdravniki, ki se ukvarjamo s poškodbami. Gre za posebno zaporedje postopkov, da lahko čim prej ustrezno oskrbimo poškodovanca. Projekt bo v Slovenijo vpeljalo Zdravniško društvo ATLS Slovenija, ki sem ga ustanovil in mu predsedujem, pri tej vpeljavi pa tesno sodelujemo z Društvom travmatologov Slovenije. Sistem ATLS se logično vključuje v delo v urgentnem centru, pravzaprav ta znanja uporabljamo prav v urgentnem centru, v kritičnih situacijah za poškodovanca, ko rešujemo življenje. Moderne obravnave poškodovancev brez sistema ATLS si ne predstavljam. Odgovoren sem za kakovost dela v urgenci in to je en del izobraževanja za zdravnike, ki je nujen. Poleg ATLS obstajajo še druge oblike podobnih algoritmov za druga urgentna stanja, npr. za oživljanje po srčnem zastoju odraslih ali za oživljanje otrok. Tudi to bomo integrirali v delo v urgentnem centru. Da se poleg obilice rednega dela ukvarjam še z vodenjem društva in pripravami za prvi slovenski tečaj ATLS, je najbrž osebna lastnost, da projekt, ki si ga zamislim, vedno tudi izpeljem do konca. Imam tudi somišljenike v društvu in kolege iz tujine, ki mi pri tem delu pomagajo.”

Kadar ste samo Roman Košir, brez bele halje, stran od bolnišnice, kdo ste, v čigavi družbi uživate in kaj počnete?

“Vedno sem rad najprej samo Roman Košir. Mislim, da sem v bistvu preprost družinski človek, ki bi rad bil najprej dober partner ženi Alenki in dober oče 11-letni Janji, 9-letnemu Jakobu in 6-letnemu Juriju. Priznam, da mi službene obveznosti vzamejo preveč časa, toda to je edini način, da stvari tečejo oziroma gredo naprej. Če le imam čas, ga seveda preživljam z družino, ki me vedno podpira. Ko si vzamem trenutek zase, je to po navadi šport – poleti kolo, tenis, tek, pozimi smučanje in plavanje. Prijateljev nimam veliko, srečujemo se redko, včasih skupaj preživljamo dopust ali počitnice. Tisti, ki me dobro poznajo, pravijo da sem dobrodušen in se razdajam za službo in druge ljudi. Mnogokrat tudi preveč.”

Vas je česa strah?

“Do sedaj sem vedno delal dobro drugim in vedno se je na nek način dobro vrnilo nazaj, zato me ni nikogar in ničesar posebej strah. Nekatere stvari niso odvisne samo od mene, zato tudi nimam strahu pred neuspehom v službi, saj v tem pogledu dam vse od sebe. Imam čudovito družino, prijatelje in prijateljice ter nisem nikoli sam. Pravzaprav sem v življenju zelo uspešen, ne bojim se, da ne bi bilo tako tudi naprej. Sem optimist.”

O ATLS* (Advanced Trauma Life Support)

ATLS je sistem, ki predstavlja logično zaporedje najpomembnejših postopkov obravnave poškodovancev. Je univerzalni ‘jezik’, ki ga razumejo vsi, ki sodelujejo v urgentni obravnavi poškodovanca. Te najbolj ključne točke obravnave so zbrane v učinkovitem izobraževalnem formatu, ki ga zdravniki pridobijo na tečajih ATLS. Prvi izobraževalni prototip tečaja ATLS so v ZDA uvedli že leta 1978 pod nazivom ATLS – nadaljevalni postopki oskrbe poškodovancev. Tečaj je temeljil na predpostavki, da pravilna in pravočasna oskrba lahko pomembno izboljša preživetje poškodovanca. Ta primarna misel ostaja glavno vodilo ATLS še danes. Nekaj let kasneje je ameriško Združenje kirurgov sprejelo tečaj ATLS kot del izobraževalnega programa bodočih ameriških kirurgov in drugih zdravnikov, ki sodelujejo pri obravnavi poškodovanca. Sledili so jim v mnogih državah po svetu.

*povzeto po: www.atls.si