Mariborčan na začasnem delu v Ljubljani

Najprej mu je postal Maribor magnet takrat, ko ga je v mestu ljubezni zadela Amorjeva puščica, a je tistikrat, ko je prispel k nam mladi pravnik Marijan Papež, zavreščala sirena. Tekst in foto: Otmar Klipšteter

“Ob treh, ko sem 2. julija leta 1991 na prvi dan službovanja v Mariboru odhajal iz službe, je zatulil alarm in sem moral za štiri ure v zaklonišče pod mariborsko avtobusno postajo,” se spominja generalni direktor ZPIZ-a Slovenije prihoda v Maribor. “Rekel sem si, da je po takšnem tukajšnjem prvem službenem dnevu lahko vsak dan samo boljši.” In je bil, saj je se je tu vzpenjal po službeni lestvici in si je z družino ustvaril gnezdece na Studencih, ki je preprečilo njegov odhod v Ljubljano, ko se je zdelo to smotrno.

Kako prenašate že petletno vsakodnevno prevažanje v Ljubljano in nazaj v Maribor?

“V bistvu je naporno, čedalje bolj, ker se množijo vsakoletne cestne zapore, pa človek postaja kar utrujen in sem si že zastavljal vprašanje, ali mi je to treba. Razmišljali smo družina o tem, ali ne bi bilo bolj smotrna preselitev v Ljubljano, a se v Mariboru na Studencih, kjer imamo hišo, dobro počutim, poleg tega bi preselitev povzročila določene organizacijske zagate. Ker verjetno ne bi stanovali v centru Ljubljane, bi se morali prevažati trije, ne samo jaz.”

Zakaj nimate službenega stanovanja v Ljubljani?

“Ker je služba generalnega direktorja takšna, da se mi ni treba boriti za stranke kot kateri direktor v gospodarstvu. Stranke namreč k nam kar same prihajajo in zato so le redke večerne obveznosti, pa se raje odpeljem domov. Prevažam se v obe smeri z avtom in sam šofiram. Izračunal sem, da sem se na cesti Ljubljana-Maribor in nazaj vozil službeno 130 dni. To je kar lepo število ur, ki bi jih morda nekje bolj koristno izrabil.”

Oba s soprogo, ki ste jo spoznali v Rimu (prim. dr. Bredo Jesenšek Papež, dr, med., ki je predstojnica Instituta za fizikalno in rehabilitacijsko medicino), sta službeno zelo obremenjena. Kako usklajujeta družinsko življenje?

“Zdaj je že lažje, ker je sin že dovolj star, da gre kar sam na katere svoje obveznosti, ko pa je bil manjši, je bilo težje, ker ga je bilo treba prevažat v glasbeno šolo, k športnim dejavnostim in še kam. Ampak se je dalo uskladiti.”

PRISKRBEL PRAVNIKOM DELOVNA MESTA

Na 50. obletnici poučevanja prava v Mariboru ste tudi vi predavali. Kakšen je odnos ljubljanskega pravnika do te fakultete?

“Mariborska je zelo kakovostna na področju gospodarskega prava. Na splošno pa moram reči, da je žal veliko njenih pravnikov, ki na področju Maribora in njegove okolice težko dobijo zaposlitev. Po moji zaslugi smo leta 1999, ko sem še delal tukaj, določena delovna mesta, ki so gravitirala v Ljubljano, decentralizirali. In smo od tistega leta do danes na mariborskem ZPIZ-u zaposlili okrog 20 pravnikov, ki bi sicer morali delati v Ljubljani. Ko sem postal generalni direktor, sem se zavzel še za spremembo, da je poprej centralizirano mednarodno zavarovanje prešlo tudi na območne enote in ima, na primer, Murska Sobota v taki službi 8 zaposlenih, Maribor pa 10, in to so delovna mesta, ki terjajo visoko oziroma univerzitetno izobrazbo. Zaradi tega je zmanjkalo prostora v mariborski enoti in smo se odločili pridobiti na Teznem nove prostore, v katere se bomo preselili že letos.”

Ste “vozač”, kot smo temu pravili v šoli; kako utegnete kljub temu večkrat na teden preteči med 5 in 10 kilometrov?

“Zdaj sta minili že dve leti od tega, ko sem se začel malo ukvarjati s tekom. Prej sem se, kot omenjeno, prevažal, sedel ure dolgo v avtu, tudi v službi in zatem doma utrujen nekaj pojedel, sedel pred televizor in običajno že pri dnevniku zaspal. Potem pa me je sin, ki je treniral atletiko, prijateljsko prisilil, da sva šla enkrat teči po osem kilometrov dolgi poti okoli Pekrske gorce. To me je navdušilo in odsihmal, ko pridem domov, se večkrat raje odpravim na pot okoli gorce, ker potem nisem zaspan, pa imam še nekaj energije, da še kaj naredim. Toliko kondicije sem si nabral, da sem lani tekel v Ljubljani veliki maraton.”

Boste tekli na pomladanskih Treh srcih?

“Bom, a sem se prijavil samo na 10 kilometrov, ker letos nisem v enaki kondiciji kot lani, ko sem med pripravo pretekel 1.500 kilometrov za trening.”

Se ukvarjate še s katerim športom?

“V toplejših mesecih tudi z golfom, kamor me je prav tako napeljal sin, ko je pred petimi leti imel željo, da bi to počel in mu je žena ustregla in kasneje sta še mene vključila. In igram, kolikor je možno, udeležim se tudi kakšnega turnirja, a nimam kakšnih poslovnih stikov tam, ker – kakor sem povedal – mi ni treba s pomočjo tega športa nabirati strank. Kakšen nekdanji sodelavec upokojenec, s katerim igrava, se kdaj poheca in reče: “Igram s svojim direktorjem.” Predvsem pozimi pa igram skvoš, ki pa je v nasprotju z golfom zelo eksploziven šport.”

Počitnice ali dopust družina Papež preživlja kako?

“Zadnja leta bolj v Sloveniji, ker je morala žena skrbeti za bolno mamo, smo več ali manj v Piranu ali v Moravskih Toplicah, sin pa je šel poleti tudi na jezikovne tečaje v tujino. Lani je bil na Malti.”

Letos ste na razpisu za generalnega direktorja ZPIZ-a konkurirali med drugim z dr. Drobničem; je bila konkurenca zelo ostra?

“Pravzaprav sem dvakrat ‘konkuriral’ proti gospodu Drobniču: prvič je bil še minister, ki ni bil najbolj navdušen, da bi jaz dobil to službo, čeprav sva imela prej in pozneje korektne odnose in sva sodelovala pri zakonu in pri reorganizaciji ZPIZ-a, ki smo jo izpeljali in je navsezadnje imel odločilno besedo pri soglasju vlade za moje imenovanje. Lani pa je vse potekalo normalno. Ni bilo problemov ali nasprotovanj pri moji kandidaturi.”

NE BO SE UPOKOJILO 100.000 LJUDI

Vlada pripravlja novi pokojninski zakon. Je res, kar je povedal nek sindikalist, da se je v ZPIZ za upokojitev prijavilo kar 100.000 ljudi?

“To ne drži. Bilo je napačno tolmačenje dogajanja pri nas; v prvih letošnjih treh mesecih je bilo vloženih 23.000 zahtev za izračun pogojev in za višino pokojnine. V istem času ni čutiti nobenega naraščanja starostnih upokojitev. V drugem letošnjem polletju, ko naj bi bil sprejet novi zakon, pa pričakujemo vse tiste, ki so že imeli izračunane pogoje od leta 2011 in pozneje, da bodo ponovno vložili zahteve na podlagi novega zakona, če bo sprejet. V tem letu se bo lahko upokojilo največ 25.000 ljudi, nikakor pa ne 100.000.”

V nekem intervjuju ste svetovali, da naj ljudje raje počakajo.

“Tistim, ki že imajo pogoje za upokojitev, se nikamor ne mudi na vrat na nos, ker se bodo pod temi pogoji, ki veljajo letos, lahko prihodnje leto ali pozneje upokojili, zato je panika odveč. Veliko ljudi pa sedaj išče možnost, da bi izpolnili pogoje za upokojitev preko odkupa manjkajočih let, upoštevanja enega leta zavarovalen dobe za čas, ko mati ali oče v prvem letu otrokove starosti nista bila zavarovana pred letom 2000, in na podlagi dodane dobe. Jasno pa je; ko ljudje vidijo napovedane spremembe, ne zaupajo v to, da se bo lahko tudi pozneje upokojil pod enakimi pogoji, pa se raje upokojijo sedaj. Če bi vztrajali v službi, bi jim dodatna delovna doba lahko povečala pokojnino.”

Znano je, da ste v ZPIZ-u uvedli sistem dela, ki terja od sodelavcev veliko angažiranost; so zato izrabljene vse notranje rezerve?

“Res smo veliko naporov vložili v to, da je delo enakomerno razporejeno in da se ljudje prav angažirajo in smo delali s tistimi, ki niso dosegali najboljših rezultatov. Sigurno pa so v vsaki ustanovi še kašne rezerve, a je vprašanje, koliko jih je. Glede na sistem, ki smo ga uvedli in spremljanje rezultatov dela ter glede na primerjave z drugimi državnimi institucijami, ki ne spremljajo rezultatov enako, imamo mi bistveno manj rezerv, kot jih imajo drugje. Ministru za delo in ministrici za javno upravo ter prej gospodu Virantu sem hotel dopovedati, da, ker so pri nas merljivi rezultati, lahko ugotovi, da naš zavod nima notranjih rezerv kot nekateri drugi. Poleg tega bo sprememba zakona, ki naj bi prišla, pri nas zahtevala v prvem letu izredno angažiranje pri dajanju informacij, pri razreševanju zahtevkov, zato ne bi bilo smotrno, če bi še dodatno zniževali število zaposlenih. Vsake tri mesece pregledam delovne rezultate vseh zaposlenih, direktorji enot pa morajo te rezultate spremljati mesečno. Na temelju teh rezultatov rangiramo sodelavce in so ti rezultati tudi osnova za napredovanje. Nagrajevanje delovne uspešnosti pa je bila zaradi krize žal ukinjena, čeprav bi takšna stimulacija povečala uspešnost dobrih in pridnih.”

MARIBOR JE ŽOGA UBOGALA

Pred nekaj leti je bil še javni škandal, ko mariborska in šentiljska osnovna šola nista plačevali nekaterim sodelavcem prispevka za pokojnine; danes je takšno neplačevanje že zelo pogosto.

“Napačen vtis se ustvarja tudi v javnosti, da dela narobe tisti, ki prispevke plača, zato večkrat poudarjam; večina prispevkov je pobranih. DURS opravlja nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem teh prispevkov ter jih pobira, izterjuje, odpisuje in v lanskem letu je bilo zbranih 97 odstotkov tistih prispevkov, ki so bili obračunani. Zato lahko rečemo, da DURS čedalje bolje izvaja pobiranje prispevkov. Pri tistih, ki ne plačujejo, pa takoj pristopi k izterjavi in pozove tudi one, ki mu niso dali obračuna, da naj to storijo. Velik napredek je tudi to, da je DURS omogočil državljanom, da lahko s pomočjo računalnika preverijo pod E-davki, ali so zanje plačani prispevki. ZPIZ ima vzpostavljene določene evidence z DURS. Niso še optimalne, bodo pa potem, ko bo DURS dobil novo tehnologijo.”

Vemo, da tudi država ni plačala teh prispevkov delavcem v rogaški steklarni.

“Možno je bilo, da je DURS lahko na podlagi zakona omogočil odložitev plačevanje prispevkov. V času krize je bilo več tovrstnih zahtevkov na DURS. Največji problem pa je v tem, da delavci niso bili seznanjeni o tej odložitvi plačevanja prispevkov. Prizadevanja gredo sedaj v smeri, da bodo delavci pravočasno seznanjeni s tem in bodo lahko prej ukrepali. Zagotoviti bo treba v državi zlati finančno disciplino, ker – če je ni – začnejo domine padati, če nekdo nekomu opravljenega dela ne plača. Mehanizmi države bi morali biti takšni, da bi zagotovila finančno disciplino.”

Živite v Mariboru skoraj 20 let. Kaj vam je tu najbolj všeč in kaj bi kazalo izboljšati?

“Ljudje so tu bolj odprti. Njihova mentaliteta je takšna, da so me takoj sprejeli in se zato v Mariboru zelo dobro počutim. Z leti pa sem ugotavljal, da so za tisto, kar ni bilo narejeno v Mariboru, krivdo naprtili Ljubljani – to pa me moti. V Ptuju sem ugotavljal, da je Maribor kriv, kar ni v Ptuju narejeno dobro. Škoda je, da ne pristopijo pozitivno k problemom, ki se pojavijo in najdejo pozitivno energijo, ki je je v Mariboru veliko in bi z njo določene zadeve lažje premikali. Ker sem pozitivno naravnan, sem prepričan, da bo Maribor, ki je prijazno mesto, povečalo možnost zaposlitev in bo prosperiral. Ni verjetno naključje, da si je prav v Mariboru slovenska nogometna reprezentanca priborila udeležbo na svetovnem prvenstvu. Takšnega vzdušja, kakršno je bilo na tekmi Slovenije proti Rusiji, mislim, da se ne more nikjer v Sloveniji doseči in tudi ne energije, ki se je prelila v noge igralcev in je tudi žoga ubogala. Seveda pa ne smem pozabiti na Zlato lisico, Lent in kvalitetno kulturno dogajanje.”

MINIBIOGRAFIJA

Rodil se je Marijan Papež 11. julija 1961 v Ljubljani. Živel je z mamo Marijo samohranilko, ki je bila knjigovodkinja v gostinskih podjetjih in je edinec. Maturiral je na poljanski gimnaziji, na ljubljanski pravni fakulteti pa je diplomiral 1986. Zaposlil se je leta 1986 na Skupnosti za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ki je od leta 1992 Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (poslej ZPIZ), ki ga je štipendiral in je v njem zaposlen neprekinjeno do danes. Sprva je delal v sektorju AOP in je še v času pripravništva prešel v sektor za izvajanje zavarovanja, kjer je razreševal pritožbe. Po dveh letih je postal koordinator za izvajanje zavarovanja in je zatem odšel v Maribor, kjer se je poročil in dobil službo. Ker se je gospa Marta Plevčak, vodja mariborskega odseka ZPIZ-a, upokojila, je prevzel njeno delo 2. 7. 1991. Še ena upokojitev je mlademu Papežu prinesla vnovično napredovanje. Ko je šel gospod Rado Karničnik, ki je bil vrsto let direktor mariborske enote ZPIZ v pokoj, je Papež postal 1. junija 1994 direktor te enote. Je poročen in ima sina Petra, ki bo letos star 18 let in hodi v tretji letnik II. gimnazije. Generalni direktor ZPIZ-a je postal pred petimi leti.