NASVET KRMARJU: Pristajanje na bok

Pristajanje na bok je pravzaprav eden enostavnejših manevrov s plovilom. Le nekaj osnovnih pravil je potrebno upoštevati in malenkost poznati plovilo, s katerim plujete. Dejan Ravter skice: Matej Novak

PRIZOR, KI SE VSE prevečkrat pojavlja v pristaniščih. Pripluje plovilo, vseeno, ali je to jadrnica ali motorni čoln, na premcu član posadke, ki po mnenju krmarja dobro skače v daljino, na krmi drugi član posadke, oba precej nervozna in včasih celo z vrvjo v roki, večinoma pa bolj ali manj nepripravljeni. Pristajanje se v takšnem primeru še najbolj srečno konča v primeru, da pride mimo razumevajoč pešec, ki ulovi vrv in potegne barko do obale. Pa je vse skupaj tako enostavno, da dober krmar v brezvetrju pristane in priveže barko popolnoma sam. Kako? Nekaj nasvetov vam bo koristilo.

1. Priprava na manever

Ko ste si pred pristaniščem ogledali zemljevid in se odločili, kje boste skušali dobiti privez, ter ugotovili, kje so za to primerne globine, pripravite privezne vrvi in bokobrane. Slednje privežite po dva na vsako stran plovila, najbolje spredaj in na sredini. Dva bokobrana, če je plovilo daljše pa štiri, imejte pripravljena v kokpitu, privezali ju boste na tisto stran, na katero boste pristali. O levo- in desnosučnem vijaku smo že pisali, na kratko ponavljam (velja za jadrnice in motorne čolne z enim motorjem, delno tudi za tiste z dvema motorjema): Levosučni vijak se pri vožnji naprej vrti v levo stran, pri vožnji vzvratno pa v desno, kar pomeni, da se bo krma pri ustavljanju barke pomaknila v desno. Obratno je pri desnosučnem vijaku. Smer sukanja vijaka vašega plovila je dobro poznati, kajti pri pristajanju je bistveno bolje, da nam ob ustavljanju krmo primakne k obali, kot odmakne od nje. Zato, če je le možno, izberemo tisto stran, pri kateri bo vijak ob ustavljanju vrtel proti obali. V praksi to pomeni, da če plujemo s plovilom z levosučnim vijakom, kar pomeni, da se bo pri vožnji nazaj zavrtel v desno, izberemo za pristanek na bok raje desno stran plovila.

2. Posadka

Največja napaka, ki jo tolikokrat vidim, je pozicija članov posadke, ki sta določena, da bosta stopila na obalo in plovilo privezala. Temu je krivo neznanje skiperja, ki bi moral vedeti vsaj to, da je plovilo najširše nekje na sredini (obstajajo tudi izjeme) in da bo s tega dela najlaže sestopiti na obalo. Potem se zgodi, da stojita oba reveža na pozicijah (povsem spredaj in povsem zadaj) ter obupano razmišljata, kako bi prišla cela na obalo. Zato: PRAVILNA POZICIJA ZA STOPANJE NA OBALO IN VEZANJE PLOVILA JE ZA OBA, KI TO POČENJATA, BLIZU SREDINE PLOVILA, LAHKO STOJITA CELO DRUG OB DRUGEM. To, da bo plovilo na najširšem delu dovolj blizu obale, je krmarjeva naloga.

3. Manever

Ko vplujete v luko in najdete prostor za privez, poglejte, od kod piha veter. Ta podatek potrebujete zato, ker bo premec plovila nekoliko bolj silil v smeri od vetra. Na osnovi tega boste se tudi odločili, ali pristajati pod večjim ali manjšim kotom na obalo. Posadka mora pripraviti vrvi na premcu in krmi, ju povleči pod ograjico in proti sredini plovila. Preostala bokobrana namestimo na tisto stran plovila, za katero smo se odločili, da bomo nanjo pristali, istoč asno poglejte višino pomola. Bokobrani, ki so nameščeni previsoko, ne koristijo prav nič, prenizko spuščeni pa skoraj nič. Manever bližanja proti obali pričnemo pod kotom med 45 in 60 stopinjami na obalo, odvisno od vetra. Če piha veter v smeri proti obali, se odločimo za kot 45 stopinj, če pa od obale, izberemo raje kot 60 stopinj (tukaj seveda ni potreben kotomer, ravnamo se bolj po občutku). Obali se bližamo z zmerno hitrostjo, ki jo postopoma zmanjšujemo, krmilo pričnemo vrteti od obale šele, ko smo oddaljeni kakšnih pet metrov in ko smo skoraj vzporedno z obalo, pretaknemo v vzvratno. Člana posadke stopita na obalo v trenutku, ko se plovilo ustavi, in ovijeta vrv, ki mora biti privezana na plovilu, okoli bitve na obali. Plovilo se, če je to potrebno, vedno ustavlja tako, da se krmna privezna vrv ovije okoli bitve na obali in priteguje. Če boste to počeli s premčno vrvjo, bo ogrožen gel coat na boku. Vse privezne vrvi povlečemo le enkrat okoli bitve in nazaj na barko ter jih tam zavežemo z bitvenim vozlom.

4. Križni vez

Tako! Privezali smo premčno in krmno vrv ter pregledali, ali so bokobrani na svojih mestih. Mimogrede, tista na zunanjem boku lahko mirno pustite na svojih mestih, kajti morda se bo zvečer kdo privezal na vas in tako bo možnost poškodbe plovila manjša. Sedaj pa na pivo!?? Ni res, pravilno in smiselno je napraviti križni vez. To pomeni, da na obalo privežemo še dve daljši vrvi, in sicer s premca na bitev pri krmi in s krme na bitev, ki je na obali pri premcu. Tako dobimo nekakšen X, s katerim stabiliziramo plovilo na privezu. V ne preveč knjižni slovenšč ini imenujemo ta način privezovanja tudi privezovanje s špringi. Za konec pa še opozorilo – ne pozabite poslušati vremenske napovedi!