NASVET KRMARJU: Plovba v megli

V naslednjih nekaj člankih bomo obdelali plutje v posebnih, torej težjih in bolj nevarnih razmerah. Kot vemo, vreme ni vedno lepo in idealno, kot nam ga prikazujejo katalogi turističnih agencij in ponudnikov najema plovil. Sašo Meden skice: Matej Novak

MORJE JE MUHASTO in prav je, da se znamo v nekoliko bolj neugodnih razmerah prav odločiti in varno pripluti s svojim plovilom in posadko do končnega cilja. Tokratna tema je megla. V lepih poletnih mesecih je ta v Jadranskem morju resda nekoliko bolj redek pojav, nikakor pa ne zanemarljiv. Glede na to, da vedno več ljudi pluje tudi zgodaj spomladi, nekateri pa celo pozimi, je prav, da si ogledamo, kaj storiti, če nas ujame megla.

Nekaj splošnega o megli

Vemo, da megla pravzaprav ni nič drugega kot oblak, ki se nahaja na tleh ali na vodi. Sestavljena je iz drobnih kapljic vode, ki so tako goste, da zmanjšajo vidljivost, včasih le na nekaj metrov. Megla se pojavi takrat, ko je v zraku dovolj vlage, temperatura zraka pa pade pod temperaturo rosišča. Zaradi tega vlaga, ki je prisotna v zraku, prične kondenzirati, posledica tega pa je megla. Za nas morjeplovce morda ni nepomembno, da vsaj približno poznamo princip nastanka megle. Tako jo bomo lahko z nekaj izkušnjami tudi sami predvideli, kar nas bo morda kdaj odvrnilo od nepotrebnega izpostavljanja nevarnosti. Zato bomo najprej spoznali vrste megle. Te so v osnovi štiri. Prva in najbolj pogosta je radiacijska megla. Ta nastaja po kotlinah in jo vsi dobro poznamo predvsem po meglenih jutrih, ki nam občasno otežujejo vožnjo po cestah. Ta megla nastane v jasnih nočeh. Navadno je takrat nad širšim področjem tudi močan anticiklon. V teh nočeh se toplota zraka in tal izgubljata s sevanjem v vesolje. (To sevanje toplote ob slabšem vremenu preprečijo oblaki.) Ker ob lepem vremenu navadno ni vetra, ki bi pomešal hladne in tople zračne plasti, se pri tleh zrak čez noč ohladi pod temperaturo rosišča in nastane megla. Sonce čez dan ponovno ogreje zrak in megla izgine. Ta megla nam kot pomorcem ne predstavlja posebne nevarnosti, razen med vožnjo proti morju. Advekcijska megla se pojavi, kadar vlažen in topel zrak potuje preko hladnega področja in se s tem ohladi. Navadno na morju nastaja spomladi in zgodaj poleti, ko je morje še hladno. Topli zrak s kopnega pride nad hladno morje, kjer se ohladi pod temperaturo rosišča. Posledica je seveda megla. V Sredozemskem morju je znan tudi pojav, ko topel zrak z južnimi vetrovi potuje od toplega morja proti severu k vedno hladnejšemu morju. Tako se postopoma ohlaja in na bolj severnih širinah se pojavi megla. Ta tip megle zna biti zelo dolgotrajen in gost. Navadno mora priti do spremembe vremena, da megla izgine. Advekcijska megla je za pomorščake najbolj nevarna. Tretji primer je frontalna megla, ki nastaja na stiku tople in hladne vremenske fronte. Njena značilnost je, da zgleda bolj kot oblak in da se pojavlja v zelo tankem pasu stika obeh front. Hitro pride in tudi hitro se oddalji. Za splošno izobrazbo bom omenil še četrto vrsto megle, ki se imenuje arktični morski dim. Že samo ime nam pove, kje se pojavlja. Ker med nami ni mnogo bralcev, ki mislijo samostojno pluti po Arktičnem morju, bom opis tega pojava izpustil.

Kako se pripraviti na meglo

Ko zaznamo nevarnost za nastanek megle, takoj pričnemo s pripravami na plovbo v meglenih pogojih. Pričnemo s tem, da preverimo nameščenost radarskega odbojnika. Ta mora biti postavljen na čim višje mesto na plovilu. Na jadrnicah je najboljše mesto tik pod vrhom jambora. Če odbojnik ni nameščen, je sedaj pravi trenutek, da to storimo. Pripravimo rešilne jopiče za vso posadko. V primeru megle morajo vsi člani posadke nositi rešilne jopiče. Tudi tisti, ki se nahajajo pod palubo. V primeru trka in potopitve plovila namreč ne bo časa za iskanje in oblačenje rešilnih jopičev. Če imate s seboj pomožni čoln, le-tega spustite v vodo in ga privežite za krmo. Po možnosti z vozlom, ki omogoča hitro odvezovanje! Preverite rešilni splav, če ga imate. Na palubo prinesite rog za meglo oziroma zvonec, ki se uporablja v te namene. Prav tako pripravite bele in rdeče bakle ter rdeče signalne rakete. Bela bakla se uporablja za opozarjanje na možnost trka. Daje zelo močno belo svetlobo in osvetljuje okolico. Rdeča bakla se uporablja za označ evanje mesta nesreče, signalne rakete pa za iskanje pomoči. Ponoviti je potrebno znanje uporabe roga oziroma zvonca. Če jadramo, bomo z rogom oddajali dolg signal (4-6 sekund), ki mu sledita dva kratka (1 sekunda), vse skupaj v razmaku največ dveh minut. Plovila na motorni pogon bodo oddajala en dolg signal vsaki dve minuti. Na karto vrišemo trenutno pozicijo plovila, ki jo nato nenehno preverjamo in vrisujemo. Dandanes, ko imajo že praktično vsa plovila GPS sprejemnike, to niti ni tako težko.

Ko nas obkroži megla

Če ste poslušali nasvete iz prejšnjega poglavja, imate pozicijo plovila že vrisano na karti, drugač e to storite sedaj. S pomočjo GPS sprejemnika to ni tako težko. Slediti poziciji, v kolikor imamo na plovilu elektronske karte v povezavi z GPS sprejemnikom, ne bo težko, opisal pa bom postopek za tiste, ki teh naprav še nimajo. Trenutno pozicijo vrišemo na karto in potem sproti zarisujemo, kje se nahajamo. Kako, smo se učili pri navigaciji, zato tega ne bom ponavljal. Vsa posadka se obleče v rešilne jopiče. Krmar zmanjša hitrost plovila tako, da je plovilo čim počasnejše, obenem pa še vedno sposobno hitrega manevra. Oceniti moramo vidljivost! To storimo tako, da vržemo v vodo kos papirja ali kak podoben razgradljiv predmet (da ne onesnažujemo morja), ki bo ostal na vodi dovolj dolgo, da opravimo meritev. Preverimo hitrost plovila in nato izmerimo čas do trenutka, ko nam predmet izgine iz vidnega polja. Ker plujemo z znano hitrostjo, nam ni težko izračunati vidljivosti. Morda še bolj pomembno od dejanske vidljivosti v metrih, je čas, ki smo ga odčitali, saj nam le-ta pove tudi, koliko časa smo pri tej hitrosti oddaljeni od trka v trenutku, ko oviro zagledamo. Razen, če le-ta ne pluje proti nam. Takrat je čas precej krajši, odvisen pa je predvsem od pameti drugega kapitana. Sedaj lahko planiramo nadaljnje potovanje. To pomeni predvsem odmik od nevarnosti, kot so obala, otoki in goste prometne poti. Pri sledenju naše pozicije nam ob odsotnosti GPS sprejemnika lahko pomaga tudi globinomer. Da preprečimo nasedanje oziroma trk v obalo, lahko enostavno sledimo eni od izobat. Na karti si najprej ogledamo, kako poteka recimo 20- ali 30-metrska izobata, in če nam ustreza, ji sledimo. Pozor, obstaja tudi možnost, da kdo drug sledi isti izobati, zato previdno. Izbirajte nestandardne izobate. Kako se bomo rešili, v kolikor se obeta dolgotrajna megla, je ponovno stvar naše pozicije. Če smo blizu obale in zalivov, lahko s pametno plovbo in uporabo globinomera pridemo do plitke vode, kjer vržemo sidro in nato z ustreznimi signali na premcu plovila opozarjamo okolico na nas. Signali so podani v tabeli. V kolikor smo v prometni poti velikih ladij, bomo kar najhitreje poizkušali te vode zapustiti. Med plovbo seveda poslušamo in opazujemo okolico. Če zagledamo ladjo takoj začnemo manever izogibanja trčenju. Ne čakati na manever druge ladje, ne glede na to, kdo ima prednost. Če pluje ladja proti vam, je najbolje svoje plovilo obrniti z bokom vzporedno na premčni val prihajajoče ladje. Verjetnost, da bo ta odbil naše plovilo stran, je precejšnja. Če vidite, da je trk neizogiben, poizkusite obrniti plovilo vzporedno s prihajajočim plovilom. Tako se boste zelo verjetno le oplazili in ne boste utrpeli večjih poškodb.