Najprej moramo na boke plovila privezati ustrezno število bokobranov, ne glede na to, ali bomo imeli sosede na vezu ali ne. Če nimamo bokobranov, je to nevljudno do tistih, ki pridejo kasneje. Podatek, ki nam je pred postopkom sidranja najvažnejši, je smer in jakost vetra. Glede na to informacijo se bomo odločali o tem, kako s plovilom varno pripluti do obale. Kot sem že omenil, bomo, če se le da, pristajali proti privetrni obali. Veter mora torej pihati z obale proti nam. Ker je večina modernih plovil opremljena s sidrom na premcu, bomo pristali s krmo proti obali. Pred postopkom sidranja in vezanja najprej preverimo globine, in sicer globino na mestu, kjer bomo vrgli sidro in koliko od obale še lahko varno pustimo svoje plovilo. Najbolj nevarno je namreč, da ob oseki nasedemo z listom krmila. Ker pri takšnem načinu pristajanja ne moremo skočiti na obalo, moramo pripraviti pomožni čoln, na krmi dve privezni vrvi in določiti dva člana posadke, ki bosta z vrvmi odveslala na obalo. Pazimo, da sta privezni vrvi dovolj dolgi. S podatkom o globinah lahko krmar določi, kje bo metal sidro. Vemo, da je za varno sidranje potrebnih vsaj za 4 do 5 globin spuščene sidrne verige. Vemo tudi, koliko od obale bomo pustili plovilo, torej nam ni težko vsaj približno določiti mesta, kjer bomo sidro spustili v vodo (skica 1). Ko se je krmar odločil, kje bomo sidrali, določi ob že razporejenih članih še tistega, ki bo sidro spuščal. S plovilom zaplujemo enakomerno do mesta, kjer bomo iz plovbe naprej prestavili v smer nazaj. Na tem mestu upoštevajmo zasuk krme v smeri vrtenja propelerja, ki znaša pri jadrnicah od 5 pa celo do 20° (skica 2). Ko jadrnica pluje v krmni smeri, je ne smemo več ustaviti. Manever mora biti enakomeren! Jadrnico v podaljšku izbranega sidrnega prostora usmerimo pravokotno proti obali, pri čemer pazimo na spuščena sidra že privezanih plovil. Nikakor ne smemo vreči sidra preko sosedove verige oziroma vrvi. Ob pravem trenutku začnemo spuščati sidro. Spuščanje mora biti hitro in enakomerno. Ko priplujemo v bližino obale zmanjšamo hitrost in začnemo svoje plovilo ustavljati z blokiranjem sidrne verige. Motor naj z minimalnimi vrtljaji še vedno deluje v smeri kopna. Sidro mora zdržati to obremenitev, drugače moramo postopek sidranja prekiniti, sidro dvigniti in celoten manever ponoviti. Poskusimo s spuščanjem sidra še dlje od obale, ker je bila dolžina verjetno prekratka. Če nam uspe, nas bo sidro držalo na mestu, veriga bo napeta, plovilo pa se bo v primeru, da ima le en motor, kot je to pri jadrnicah, počasi začelo sukati v smeri vrtenja vijaka (skica 3). V tem trenutku morata člana posadke, ki sta zadolžena za krmne vrvi, odveslati z vrvmi do obale. Potrebno je kar pohiteti, da plovilo zaradi sukanja ne bi “pobegnilo”. Za privez je potrebno uporabiti skale, naravna ušesa v skalah ali kaj podobnega. Nikoli ne uporabljajte debel dreves, ker jih z vrvmi poškodujete. Ko so vrvi na obali privezane, lahko ugasnemo motor in še dobro nastavimo verigo in privezne vrvi. Še malo poizkusimo pritegniti sidro, da vidimo, če res drži, nato ga spet malce popustimo, da napetost v priveznih vrveh ni prevelika in da plovilo normalno “diha” - brez cukanja, ki je značilno za prenapete privezne vrvi.